Na razpotju z Jezusom
Na isti veliki dan (Lk 24,13), ki ga je ustvaril (Ps 118,24), dva Jezusova učenca zapustita Jeruzalem, medtem ko se med seboj pogovarjata o tem, kaj se je tam zgodilo. Med hojo se jima pridruži Jezus, vendar ga ne prepoznata. To se zgodi z našimi brezpoldnimi razpravami, z našimi pogovori, ko smo vsi osredotočeni na to, da povemo svoje mnenje o dogodku, o nečem, kar se je zgodilo in zaznamuje naša življenja. Kot v teh časih polnih skrbi, ko se zavedamo, da bo nekaj nepopravljivo spremenilo našo prihodnost, saj je že spremenilo sedanjost. Jezus hodi tudi danes z nami, ob nas, ali ga prepoznate? Ali pa se zdi, da še vedno delamo pod krinko?
Vprašanje prihaja od njega: kaj so ti pogovori, ki jih imate med seboj?-(Lk 24,17a). Vprašanje nas vabi, da prodremo v naš diskurz, ki ne sme biti zgolj zahteva po informacijah. In evangelist pomenljivo ugotavlja: ustavili so se žalostnih obrazov (Lk 24,17b). Če se je bistveno ustaviti, kot smo bili prisiljeni storiti, ko je ogroženo naše zemeljsko življenje, je še bolj temeljno, da se ustavimo in skrbno razmislimo, kaj nam življenje pomeni. To je neizogibno. Kot pri učencih iz Emavsa smo se tudi mi znašli na razpotju. Ali uberemo pot, ki vodi v pravo življenje, ali pa uberemo pot, ki nas pripelje do žalosti še enega razočaranja v življenju. Kleopa presenečen ugotovi, da romar o tem ne ve ničesar (Lk 24,18). Če se mu je že zdel tujec, je zdaj še bolj. Takšen se nam včasih zdi Bog ob žalostnih novicah, takšnega ga včasih čutimo morda tudi doma. Bog, ki je daleč stran od nas. Bog, ki ne more razumeti našega stanja.
Kleopa začne s svojo zgodbo in z dvema natančnima glagoloma pokaže, kje sta on in njegov partner obtičala. Upali smo (Lk 24,21) in »šokirali« so nas (Lk 24,22). Upanje je zdaj preteklost, upanja ni več, upanje je ostalo v nekom, ki ni izpolnil pričakovanj. Vendar so jim ženske prinesle nezaslišano novico, tisto o praznem grobu skupaj z angelsko vizijo, ki potrjuje neverjetno: Jezus je živ. Celo delegacija učencev je presenečena, a Gospoda niso videli živega, kako naj rečemo? (Lk 24,24). Torej dva žalostna učenca, ker sta vznemirjena in brez upanja. Kaj pa če je vse res? Ali nismo zelo podobni tem bratom glede na to, kar se nam dogaja? Mogoče pa te dni ne poslušam toliko razburjenih duš po telefonu, v katerih besedah se vsake toliko pojavi meja med začetkom obupa in željo po verovanju?
Nespametni in počasni v verovanju besedam prerokov! Ali ni bilo treba, da je Kristus prestal to trpljenje, da bi vstopil v svojo slavo? (Lk 24,25). Smo na prelomnici evangelija. Prejeti te besede tudi kot kristjani, je pravi udarec pod brado. Kot se nam lahko zgodi, ko se znajdemo na temeljnem življenjskem razpotju, trpimo v popolni samoti, brez človeškega udobja. Morda ponoči, ko izklopimo vse komunikacije, se vržemo na posteljo in se spet, že neštetokrat, sprašujemo, kaj počnem tam, kjer sem. Toda ravno ko hočem s to bolečino zaspati, lahko jasno začutim te Jezusove besede, ki prihajajo iz neke luknje v moji duši, ki je sploh nisem poznal. Pravi problem sodobnega in postmodernega človeka je vedno isti: trpljenje. Trudili smo se izbrisati trpljenje in smrt ne le iz naših življenj, ampak tudi iz svojega leksikona. Namesto tega ima v božjem leksikonu trpljenje temeljni in dešifrirni prostor. To je skrivnost, ki se odpre samo tistim, ki so pripravljeni opraviti pot obeh v Emavs.
Tokrat je Jezus tisti, ki govori. Mogoče bi lahko poskrbeli, da bi bolj govoril o naših življenjih! Namesto tega, tudi v soočenju s stiskami časa, ki spravlja na šahovnico ves planet, obstaja človeštvo, ki nenehno govori in gocoroči, razpravlja, ker je pomembno govoriti, ne poslušati. Narava pa nam predlaga molk, a nam to komaj uspe. Narava nam predlaga, da upočasnimo tempo, a komaj čakamo, da spet zaženemo samo gospodarstvo profita, naš nekdanji modus vivendi s svojo blaginjo. O čem Jezus govori? Če res želimo vedeti, potem se moramo vrniti k skrbnemu opazovanju njegovega življenja v evangelijih, njegovega načina govora, življenja in umiranja, njegovega razlaganja Svetega pisma. Če dovolimo, se bomo znova zaljubili v resnično življenje, ki ni vprašanje izogibanja trpljenju in nepričakovanim dogodkom za vsako ceno. Skrivnost za nas kristjane je vedno tole: omogočiti, da govori našim srcem, v času izobilja ali pomanjkanja, v času spokojnosti ali teme, v času gotovosti ali negotovosti.
Učenca sta storila prav to in pustila svoje razprave ob strani. Kaj pa, če se odrečemo preobilnim razpravam, ki se tu in tam sprožijo na družbenih medijih? Kaj pa, če damo več časa tišini, maternici božje besede in vsake pristne človeške besede? Če bomo poskušali delati tako kot oni, se bo na poti, ki nas čaka, zgodilo, da bomo tudi mi rekli Gospodu: ostani z nami (Lk 24,29). In ne bo nam odrekel, da bi ostal z nami, da bi bil za nas pomirjujoča Prisotnost. In to bo storil najprej prav v tistih istih potezah, ki jih je naredil s svojimi prvimi učenci, ki jih skupaj ponavljamo pri vsaki evharistiji (Lk 24,30). Tam bomo v ponovnem odkritju, da je to obhajanje evharistije, videli bomo na lastne oči in spoznali, kdo je Gospod Jezus in kdo smo mi zanj. Tam, če nam Bog podeli to milost, bomo začutili, kako nam srce gori spet v naših prsih, potem ko smo ponovno v globini srca in uma prejeli njegovo Besedo. To nam vsem iskreno želim, tudi na današnjo nedeljo, ko bomo obhajali našo vero skupaj, kajti prav sv.maša je utrjevanje vere v občestvu.
