Mir je sad Vstalega z ranami
Zvečer tistega dne je Jezus prišel, stopil v sredino in jim rekel: »Mir vam bodi!«. Ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. In učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.
Dan je dan vstajenja ali bolje rečeno večer. Zaprti smo doma in ne vemo, ali je več bolečine zaradi zelo bližnje preteklosti ali več strahu pred prihodnostjo, ki nas čaka. Vrata so tesno zaprta, ogroženi smo, in če nas najdejo, je tudi za nas konec. V podobni postavitvi trije glagoli pomirjajo učence, a tudi vas, ki berete, in tistega, ki posluša in sprejme sveto besedo evangelija: Prišel je, ostal je, je rekel.
- Je prišel. Ta glagol nas vrne k učlovečenju: In Beseda je meso postala in se naselila med nami (Jn 1,14). To je glagol, ki pove poklicanost Božjega Sina, Prihajajočega, Tistega, ki išče vedno nove poti, da te doseže in stopi v občestvo s teboj.
- Ostal je. To je glagol vstajenja: najdemo ga le v zadnjih dveh poglavjih Janezovega evangelija. Tisti, ki so bili na poti, so tukaj, lahko se ustavijo in se tega postanka veselijo: vstali Jezus ni v sebičnem kavču, z vsem udobjem, ampak med svojimi. Biti v sredini se pogosto prepozna kot središče pozornosti. Pravzaprav je biti v sredini zelo neprijetno mesto: vsi te gledajo, a ne moreš pogledati vseh, ne moreš stati ob strani, izpostavljen si 360 stopinjam.
- Rekel je. Beseda se lahko samo izraža in sporoča. To je glagol, ki spremlja vsak trenutek Gospodovega življenja, pa ne zato, ker je bil govornik, daleč od tega, ampak zato, ker je njegova Beseda, ki rešuje, in kot taka je ponujena.
Rekel je »Mir«, natanko tisto, kar manjka tej skupini razburjenih ljudi, natanko tisto, kar danes manjka, mir, ki ni samo napovedan, temveč konkretno uresničen, in Jezus pokaže kraje miru: svoje roke z luknjami in svoj preboden bok. Kakor je Bog v Betlehemu postal otrok, da bi se mu vsi približali brez strahu, se Bog po križu in smrti kaže živ, a ne samo to: daje na ogled svoje rane, ceno miru, ki vam je dan, ceno vaše odkupnine.
Jezusovo vstajenje je ranjeno vstajenje, ki se je naredilo ranljivo, da je lahko izkušnja kogarkoli; vsi smo ranjeni in vsi čutimo globoko potrebo po rešitvi, pred samimi seboj, od naključja, od niča. Vstali in ranjeni Jezus vam prihaja naproti ne le zato, da vas odreši, ampak da vam ponudi izkušnjo vstajenja, in vaše rane skupaj z njegovimi so pot, ki omogoča to izkušnjo.
Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Veselje, milost, evharistija – izvirajo iz istega grškega glagola, glagola oznanjevanja: veselite se, hvaležni, milosti polni (Lk 1,28). Tisti večer so učenci obhajali velikonočno veselje z Jezusom okoli oltarja, med katerim je sam Jezus. Prišel je, ostal je, govoril je, pokazal svoje rane, veselili so se; to so prvine vsake molitve, še bolj pa evharistije: želja po občestvu, poslušanje Besede, biti v Božji navzočnosti, razkazovati svoje rane, obhajati Gospodovo navzočnost. Evangelijska stran bi se lahko končala takole, a ne…
Jezus jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tako jaz pošiljam vas.” Ko je to rekel, je dihnil vanje in jim rekel: »Prejmite Svetega Duha. Katerim grehe odpustite, jim bo odpuščeno; tistim, ki jim ne odpustite, jim ne bo odpuščeno.”
Jezus ni zadovoljen s svojim lastnim vstajenjem: želi, da bi vsak izmed njegovih prijateljev izkusil to novo življenjsko izkušnjo življenja, ki se vrača, in le Duh lahko uresniči to novo stvaritev. Jezusov dih odpira obzorja in oživlja srca njegovih prijateljev, jim zaupa človeško nemogoče poslanstvo, a Božji Sin je že utrl pot. On, poslan od Očeta, da bi bil mir in odpuščanje, vam zaupa svoje lastno poslanstvo: biti mir in odpuščanje, najprej v nas, zase, sprejemati in ljubiti sebe, odpuščati svoje omejitve in napake, in potem sledi posledica – mir in odpuščanje za vse, ki jih srečamo. Rane Vstalega postanejo rane vsakega človeka, ki potrebujejo skrb, zaščito, mir in odpuščanje. Tomaž, eden od dvanajsterih, imenovan Didimos (starogrško Δίδυμος – Dvojček – aramejsko תאומא [Tauma] – je vzdevek, ki pomeni Dvojček) ni bil z njimi, ko je Jezus prišel. Drugi učenci so mu rekli: »Videli smo Gospoda! On pa jim je rekel: »Če ne vidim znamenja žeblja na njegovih rokah in ne vtaknem svojega prsta v znamenje ran in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom verjel.«
Ali ni to izkušnja s Tomažem, ki jo imate sami, ko bi želeli sodelovati, pa niste? Absolutno niste zadovoljni z zgodbami, niti s podrobnimi kronikami: zahtevate enako obravnavo kot drugi, saj veselja, tistega pravega, ni mogoče kopirati. In kaj je zahteva, ki jo postavlja Tomaž, ki je eden prvih oznanjevalcev krščanstva, ki so se odpravili proti vzhodu in po virih iz prvega stoletja prišel celo do Inadije? Gledanje in dotikanje rok in strani, potopitev v Jezusove rane. Krščanske skupnosti ne delujejo, če ne sprožijo prav te želje! Krst ostane formalno dejanje, če v kristjanu ne vzbudi te žeje, tega izkustvenega imperativa, imperativa, ki ga Tomaž ne prezre, ampak ga jasno oznanja, tako da vsa skupnost jasno sliši, kako misli. Jezus Kristus ni pojem, ki bi se ga naučili, ni tradicija, ki bi jo ponavljali, ni čarobna formula ali celo ideja: on je oseba, s katero se je treba družiti, verjeti, živeti, ljubiti in to izkustvo oznanjati drugim.
Osem dni kasneje so bili učenci spet v hiši in tudi Tomaž je bil z njimi. Jezus je ponovno prišel. Takrat je bil med njimi tudi Tomaž. Nato reče Tomažu: »Daj prst sem in poglej moje roke; iztegni roko in jo položi v moj bok; in ne bodi neveren, ampak veren!” Tomaž mu je odgovoril: “Moj Gospod in moj Bog!” Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, si veroval; blagor tistim, ki niso videli pa so verovali!».
Poravnano. Tomaž je gotovo pomislil na to kdo ve kolikokrat v teh osmih dneh, morda se ni vrnil k temi z drugimi, a njegova misel, njegovo srce je bilo tam. Jezus se vrne, vrata so še vedno zaklenjena, znak, da strah še ni zapustil učencev (strah in vera sobivata, ne zaupajte nikomur, ki predlaga vero, ki rešuje vse težave). V tem strahu pride Jezus in kot pred osmimi dnevi stopi na sredino, da mir in Tomažu podeli izkušnjo ran. Pridi Tomaž, ti, dvakrat ranjen od strahu in odsotnosti, pridi in doživi ranjenega Vstalega, poglej, dotakni se teh ran; in to obhajilo, ki vam ga ponujam, ni koncesija, niti ni vaš ČE verjeti, ampak moj DA vašemu veselju.
Jezus sam se je želel srečati s Tomažem, tudi on je zamudil tisti večer, zdaj pa ga opominja, skoraj roti: »ne bodi neveren, ampak veren«. Ne gre za grajo, ampak za darilo: Tomaž, tako kot drugi, koplje v rane vstalega Jezusa in najde sebe, pravi Tomažev obraz, brez mask in pretvarjanj. Vedno je tako: Bog najde način in čas, da se srečaš z njim, brez Če-jev, ampak s svojimi ranami, ki govorijo njegovim ranam, se prepoznajo, tudi občestvujejo, postanejo medsebojno zdravljenje.
Vstajenje je spominjanje lastnih in tujih ran, je njihovo postavljanje v dialog, je srečanje z živim Jezusom danes. Mir je že velikonočni sad, ki se vam ponuja.
