V Kristusovem trpljenju razumevanje bolečine
Ta nedelja se imenuje cvetna ali pasijonska nedelja. Razlog je preprost, ker je bil tako opredeljen. Po starodavni liturgični tradiciji katoliškega obreda se na ta dan spominjamo Jezusovega vstopa v Jeruzalem, ki ga je kot Mesija in kralj pozdravila vzklikajoča množica z mahanjem oljčnih ali palmovih vejic. Od tod tudi obred blagoslova oljčnih vejicv spomin na ta vstop kneza miru v sveto mesto in torej dan sprave in miru.Običaj izmenjave blagoslovljene oljčne vejice ali palme v znak miru in sprave se nanaša prav na to potrebo po miru. V župnijskih cerkvah in drugod je predviden tudi blagoslov in procesija, vsaj okrog cerkve. V bogoslužju božje besede pa je predvideno branje zgodbe o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa po Mateju. Toda prvi dve berili se tesno nanašata na skrivnost Gospodovega trpljenja in smrti na križu.
V besedilu, ki ga bomo poslušali, prerok Izaija zasleduje človeške poteze bodočega križanega Mesija, do te mere, da smo se, ko se te stvari dejansko zgodijo, spontano sklicevali na opis, ki ga je dal prerok sedem stoletij prej. »Gospod Bog mi je odprl uho in nisem se upiral, nisem se umaknil. Svoj hrbet sem nudil bičem, svoja lica tistim, ki so mi pulili brado; Nisem obvaroval obraza pred žaljivkami in pljuvki«. Tukaj je predvideno, kako bodo ravnali z Jezusom po smrtni obsodbi, Vse, kar je Gospod pretrpel zaradi hudobije človeka, ki je tako ravnal s tistim, ki je prišel, da nas reši in prinese mir. V današnjem drugem berilu sveti Pavel apostol v znameniti kristološki hvalnici Pisma Filipljanom le povzema Kristusovo naravo, Kristusovo poslanstvo, osredotočeno na odrešenje človeškega rodu, skozi učlovečenje, trpljenje, smrt in vstajenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Tu je razložena druga glavna skrivnost naše vere. »Kristus Jezus kljub temu, da je bil v stanju Boga, ni štel za privilegij biti podoben Bogu, ampak se je izpraznil s tem, da je prevzel stanje služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek, ponižal se je tako, da je postal pokoren do smrti in smrti na križu. Zaradi tega ga je Bog povzdignil in mu dal ime, ki je nad vsakim imenom, da bi se v imenu Jezusovem upognilo vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik prizna, da je “Jezus Kristus je Gospod!”, v slavo Boga Očeta.
Če želimo nekaj premisliti o celotnem bogoslužju te posebne nedelje, imam že v mislih prihodnji teden z velikim četrtkom, petkom in vigilijo velike noči. Kristusov pasijon z njegovimi različnimi vidiki živimo takorekoč vsak dan, morda ne toliko v naši ljuibi Sloveniji, a pred očmi nas pretresajo grozote vojne, potresi in kljub koncu epidemije, še vedno nevarnost pred virusi vseh vrst.
Nimamo vpogleda v trpljenje družin, ki so izgubile svoje najdražje,
Nimamo vpogleda v trpljenje tistih, ki so morali zapreti svoje delo in se srečujejo z resnimi gospodarskimi težavami, da bi lahko nadaljevali.
Kristusov pasijon doživljajo, kot je dejal papež Frančišek, številni današnji križani, ki živijo v položaju negotovosti, pomanjkanja bistvenega, pa tudi tisti, ki se borijo proti lakoti, bedi, bolezni, vojni in postajajo izvajalci miru, pravičnosti in obrambe stvarstva. To so novi glasniki mesijanskega upanja, ki ga je Kristus prišel prinesti človeštvu s svojim vstopom v sveto mesto, ki ga je najprej sprejelo v praznovanju, nato pa obsodilo na smrt.
Posvojimo čudovito molitev k križanemu Jezusu, ki jo je izrekel papež Frančišek ob zaključku križevega pota v Koloseju na veliki petek leta 2019, ki je prevladujoči motiv te posebne nedelje, znane kot cvetna nedelja, vendar v dejstvo, ki ga doživljamo kot Kristusovo pasijonsko nedeljo, pri kateri sodelujemo vsi, krščeni in kristjani.
Kdor hoče iti za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj, je rekel Jezus. In zavedamo se, da brez Kristusovega križa ni pravega kristjana.
»Gospod Jezus, pomagaj nam, da bomo v tvojem križu videli vse križe sveta:
križ ljudi, lačnih kruha in ljubezni; križ osamljenih ljudi, ki so jih zapustili tudi lastni otroci in svojci;
križ ljudi, željnih pravičnosti in miru; križ ljudi, ki nimajo tolažbe vere; križ starejših, ki se vlečejo pod težo let in samote;
križ migrantov, ki imajo zaradi strahu zaprta vrata zaradi političnih kalkulacij;
križ majhnih – ponižanih in razžaljenih, ranjenih v svoji nedolžnosti in v svoji čistosti;
križ človeštva, ki tava v temi negotovosti in v temi kulture trenutka;
križ družin, razbitih zaradi izdaje, zaradi zapeljevanja hudobnega ali zaradi morilske lahkomiselnosti in sebičnosti;
križ posvečenih ljudi, ki se neutrudno trudijo prinašati tvojo luč svetu in se čutijo zavrnjene, zasmehovane in ponižane;
križ posvečenih, ki so na poti pozabili svojo prvo ljubezen;
križ tvojih otrok, ki se, ker verjamejo vate in poskušajo živeti po tvoji besedi, znajdejo odrinjeni in zavrnjeni celo v svojih družinah in vrstnikih;
križ naših slabosti, naše hinavščine, naših izdaj, naših grehov in naših številnih prelomljenih obljub;
križ tvoje Cerkve, ki se, zvesta tvojemu evangeliju, trudi prinesti tvojo ljubezen tudi med same krščene;
križ Cerkve, Tvoje neveste, ki se čuti nenehno napadena od znotraj in od zunaj;
križ našega skupnega doma ki resno vene pred našimi sebičnimi očmi, zaslepljenimi od pohlepa in moči.
Gospod Jezus, oživi v nas upanje na vstajenje in svojo dokončno zmago nad vsem zlom in vsako smrtjo. Amen!«
Naj ta posebna cvetna nedelja, za mnoge prikrajšana za toliko razlogov za veselje in deljenje, odpre nekaj kančkov upanja za prihodnost naše ljube Slovenije in sveta, ki ga zajema destabilizirajoči virus človeških zmot in porušenih mednarodnih odnosov, ki teži k razdiralni sili bezboštva in udinjanja hudiču.
