“Če bi bil tukaj …”
Mislim, da Učitelj ni užaljen, če si tudi mi danes privoščimo, da ga grajamo, kakor sta to storili sestri iz Betanije, Marta in Marija: »Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl!« . Da, saj je to občutek, ki te dni živi v naših srcih, še toliko bolj, če smo imeli v družini brata, sestro, očeta, mamo, ženo, moža, morda celo sina, oz. v vsakem primeru sorodnik ali dragi prijatelj, ki nas je zapustil: občutek, da je Bog ostal nem, oddaljen, odsoten. Kajti če bi bil prisoten, kot smo ga večkrat spraševali, včasih na intimen in samoten način, včasih v bolj nenavadnih in presenetljivih oblikah, bi morda pokazal svojo prisotnost na močan način in se izognil trpljenju, ki se poleg tega zdi, da se nikoli ne konča. “Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat, nobeden od naših bratov, ne bi umrl!”. A umrl je neštetokrat, do danes: in če je umrl, pomeni, da te ni bilo tukaj, sicer bi bil še živ. »Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl!«: in tudi ti nam očitaj, če hočeš, nam tudi reci, da nimamo dovolj vere, da to govorimo samo zato, ker so zdaj naše oči mirne zamegljeni s solzami in zato govorimo, ne da bi vedeli, kaj govorimo, da bo čas vse uredil, da je zdaj treba gledati naprej …. Povej nam kar koli želiš, toda “če bi bil tukaj, Gospod, moji bratje ne bi umrli!” In prosim, izogibaj se tistim naključnim tolažilnim frazam, ki zapustijo čas, ki ga najdejo in ki si jih izrekel v odgovor Marti: “Tvoj brat bo vstal”. Marta je tako kot mi, konkretna, neposredna, z malo dodatki in zelo praktična, morda je tudi ona imela nekaj slovenskega genoma v svojem DNK: “Vem, da bo vstala zadnji dan”. Toda zdaj sem te prosil še za nekaj: prosil sem te, da si tam, pa te ni bilo. In ja, tudi mi smo vam sporočili, da je tvoj prijatelj bolan: zakaj torej nisi takoj dal vedeti, da bi nam morda prihranil to trpljenje? Raje, da ne govoriš nič naključnega in poslušaj, kaj imamo za povedati: “Že zdaj vem, da karkoli prosiš Boga, ti bo Bog dal.” Torej, začni delati: še vedno je treba reševati ljudi. Nimamo več upanja za našega brata: štirje dnevi so minili, tišina je vsenaokoli, jamranje, niti vonja pomladi ne zaznavamo več, ampak samo okus smrti. Toda poglej tiste, ki so še živi in tvegajo, da jim ne bo uspelo, daj nam upanje, daj nam gotovosti, daj nam občutek, da si tam! Pri Mariji, moramo priznati, si bil bolj uglajen, bolj si nam bil všeč, čutila sva si bližje, na njene lastne očitke nisi odgovarjal z opravičili ali s posrednimi frazami. In na srečo, ker Marija ni kot Marta, Marija trpi, Marija še naprej joče, Marija ne pride več ven, Marija jamra, Marija se vrže na tla, pred tvoje noge, kot bo storila čez nekaj dni, jih poljublja in mazili, s svojimi lastnimi lasmi … Marija ni močna ženska, leži na tleh, težko vstane, ker njen način izkazovanja ljubezni do mrtvega brata je tak , malce scenografsko, navsezadnje vsak reagira na svoj način … Ampak z njo si bil dober: razumel si, da besede niso potrebne. Ničesar nisi naredil, kot samo to, da si vstopil v njeno bolečino, v tišini si jokal z njo in jo prosil za nekaj, kar se je tebi takrat zdelo samoumevno in normalno, kar pa za nas, danes, sploh ni očitno, daleč od tega. : “Kam si ga odnesel?” “Gospod, pridi in poglej!” Ne, danes niti ne bi mogli priti pogledati, pa tudi mi ti ne bi mogli povedati, kam smo ga položili, ker se nas velika večina sploh ni mogla udeležiti pogreba. Bomo videli nekega dne, ko bomo smeli iti ven, ko bomo spet hodili po ulicah naših krajev in bodite prepričani, da bo to procesija do katerega koli pokopališča, ker želimo videti, kje je naš brat , naš oče, naša mati, naša žena in mož, naš sorodnik in prijatelj; hočemo videti, ali so dobro opravili, ali mirno počivajo, ali je v dobri družbi in ali so dokončno pokrili grob z nagrobno ploščo, votivno svetilko in rožami, ki naredijo smrtni spanec manj žalosten in mračen. Zdaj pa te prosimo še za zadnjo vljudnost: da pustiš grobnico zaprto, za nas je kot rana, ki se zapira in se bo čez čas zacelila, ne bi prenesli, da ponovno odpreš rano naše bolečine.
Kakorkoli že, nisi nas poslušali prej, ko smo te prosili, in nas niti zdaj nočeš poslušati, ker – nam praviš – »če verujemo, bomo videli Božjo slavo.« Če verjamemo … to nas stane, ampak seveda verjamemo, kaj hočeš, da naredimo, da nehamo verjeti? Še nikoli nismo toliko molili kot te dni, samo še to nam je ostalo: ali hočeš, da ne verujemo? Verjamemo, da, tudi če nas to stane … Zdaj, ko nas boš dvignil iz te smrtne sence – in resnično upamo, da boš kmalu – nas boš izpustil in res izpustil, kot si storil z Lazarjem. Odpusti naše brate in sestre, ki si jih poklical k sebi, da tečejo po tvojih travnikih, hodijo po tvojih gorah, se sprehajajo ob obali neskončnega morja ali po pločnikih Večnega mesta, kot so to počeli, ko so bili še v življenju: počutili se bomo, kot da jih imamo še nekaj časa pri sebi. Osvobodi nas in izpusti tudi nas: spet se moramo srečati, objeti drug drugega, pogledati si v oči, si obrisati solze, še naprej upati in verovati vate, Gospoda, ljubimca življenja.
