JEZUS IN SAMARIJANKA
Jezus je uporabljal besedo voda v dveh pomenih. Prvi pomen je materialni, običajni pomen vode, ki jo človek pije, drugi pa je simbolni pomen kot vir življenja in dar Duha. Uporabljal je jezik, ki ga ljudje razumejo, hkrati pa je v njih prebudil željo, da bi se poglobili in odkrili globlji smisel življenja. Simbolni pomen vode ima svoje korenine v Stari zavezi, kjer je pogosto simbol za delovanje Božjega Duha v ljudeh (Jer 2,13; Iz 12,3; 49,10; 55,1; Ez 47,1-3). Poznal je izročila svojega ljudstva in jih je uporabil v pogovoru s Samarijanko. Ko njej (in nam, bralcem) ponudi simbolični pomen vode, ji predlaga različne epizode in besedne zveze iz Stare zaveze. Jezus se je srečal z žensko pri vodnjaku, tradicionalnem kraju za srečanja in pogovore (1 Mz 24,10-27; 29,1- 14). Izhajal je iz svoje zelo resnične potrebe, saj je bil žejen. To je storil tako, da se je ženska počutila koristno in da mu pomaga. V njenem pogledu se je naredil potrebnega pomoči. S svojo prošnjo ji je omogočil, da se je zavedala da je odvisen od nje. V njej je prebudil željo po pomoči in služenju. Pogovor med Jezusom in žensko ima dvoje ravni. Na površinski ravni je šlo za materialni smisel vode, ki nekomu pogasi žejo. Na tej ravni je bil pogovor napet in težaven. Samarijanka je imela prednost. Jezus ji je na začetku poskušal ustreči s pogovorom o vsakodnevnih opravilih (prinašanje vode). Nato je poskusil s pogovorom o družini (pokliči moža), a še vedno ni bilo preboja. Nazadnje je Samarijanka spregovorila o veri (kraj čaščenja). Jezus se ji je približal skozi »vrata«, ki jih je sama odprla. Na globlji ravni sta govorila o simbolnem smislu vode kot podobe novega življenja, ki ga prinaša Jezus, in o možu kot simbolu združitve Boga z ljudmi. Na tej ravni se je pogovor odlično odvijal. Ko ji je razkril, da sam ponuja vodo novega življenja, ji je rekel, naj gre po svojega moža in se vrne. Takrat so imeli Samarijani pet mož oz. pet malikov, ki so bili vezani na pet skupin ljudi, ki jih je odpeljal asirski kralj (2 Kr 17, 30-31). Šesti mož, tisti, ki ga je ženska imela zdaj, ni bil njen pravi mož (Jn 4,18), kajti ni ji omogočal združitev z Bogom kot mož, ki se združuje s svojo soprogo (Iz 62,5; 54,5). Pravi mož, sedmi, je Jezus, kot je obljubil Ozej: “Zaročil te bom v zvestobi in spoznala boš Gospoda.” (Oz 2,21-22). Jezus je ženin, ki je prišel (Mr 2,19), da bi prinesel novo življenje ženski, ki ga je vse življenje iskala, a ga do zdaj ni našla. Če ga ljudje sprejmejo za “moža”, bodo imeli dostop do Boga, kjer koli so, v duhu in resnici (v. 23-24). Jezus je Samarijanki izjavil, da je žejen, vendar ni pil. To dejstvo nam razkriva, da govori o simbolični žeji, ki je bila povezana z njegovim poslanstvom: žejo po izpolnitvi Očetove volje (Jn 4,34). Ta je bila v Jezusu prisotna vse do njegove smrti. V trenutku svoje smrti je znova rekel: “Žejen sem” (Jn 19,28). Še zadnjič je izjavil svojo žejo, da je lahko tik pred smrtjo na križu rekel: “Izpolnjeno je.” Nato je sklonil glavo in nam izročil svojega Duha (Jn 19,30). Njegovo poslanstvo je bilo izpolnjeno, da bi se lahko nadaljevalo v nas, v njegovih učencih.
