JEZUS, UČITELJ Z VISOKIMI CILJI
Če se vpišemo v kakšen tečaj (kakršenkoli, umetniški ali športni, za delo ali razvedrilo …) in ga plačamo, pričakujemo, da bo oseba, ki ga vodi kot učitelj, dala vse od sebe in nam pomaga doseči maksimalne rezultate.
Najboljši učitelj ali trener ima tisto pravo mešanico znanja in sposobnosti poučevanja, ki nam uspe premagati celo tisto običajno malodušje, ki nas ovira pred težkim korakom naprej pri učenju. Od dobrega učitelja ali trenerja pričakujem ustrezno pomoč in spodbudo, nikakor pa ne popuščanja pri ciljih ali celo malomarnost.
Učenci imajo v Jezusu Učitelja življenja in vere, ki seveda ne zanemarja učnega programa. Jezus ima jasen cilj, to je, da so učenci na božji poti boljši od pismoukov in farizejev, glede na to, da so se slednji izkazali kot dobri v besedah in na videz zvesti pri izvrševanju božjih zapovedi, v resnici pa so s svojimi besedami in njihovim načinom življenja odvračali od Božjega načrta za človeštvo, takšnega, kakršnega v duhu razodeva Mojzeosova postava.
Všeč mi je Jezusov stil učenja, ki takoj cilja visoko, ker verjame, da je mogoče živeti po Božjem načrtu za človeštvo. Verjame, da je resnično mogoče uresničiti vse, kar je Bog zapovedal v dobro človeka. Ko pravi, da je tam, da uresniči tudi najmanjšo pičico zapisano v zapovedih, nima v mislih legalistične in toge vere, ampak ravno nasprotno. Vero omalovažujejo prav tisti, ki jo zreducirajo na toga in natančna pravila, ki odstranjujejo ali dušijo preroški pomen sanj, ki imajo v sebi vse Božje besede in ukaze. Jezus je učitelj, ki ne obstane na svojem stolu, v zavetju vloge učitelja (rabina) in položaja, ki drugim kaže, kako živeti Božji načrt. Jezus sam je prvi pokazal, da ga je mogoče doseči z življenjem in v njem najti srečo. Jezus uči svoje učence z zgledom in besedami, ki odpirajo srce. Pomaga učencem odpreti zapovedi tako, da jih poveže z vsem življenjem v vseh njegovih vidikih. Jezus uči, da se ne živi z grožnjo kazni, ampak tako, da se pokaže, da je v zapovedih, tudi najmanjših, vsa veličina božjega življenja in uresničitev človeške sreče. Zato ne smemo niti postati togi niti ne zanemarjati tega, kar nas uči vera, ampak verjeti, da je v vsakem nauku skrita blaženost.
Zato Jezus navede nekaj primerov, ki tako postanejo metoda za izvajanje zapovedi.
Na primer, zapoved “Ne ubijaj” ni omejena samo na vprašanje odvzema vitalnih funkcij bližnjemu. Že vzeti čast bližnjemu, vzeti ljubezen bližnjemu, to je že umor.
Prešuštvo se ne začne z nezakonitim fizičnim stikom, ker bi to res pomenilo, da bi drugo osebo imeli le za telo. Jezus uči, da se svet drugega začne že v našem srcu in da človeka smatramo za nekaj, pomeni že nasilje nad njim.
Odrezati roko in iztakniti oči je seveda grozljiv obred, ampak nam da razumeti, da življenje po veri in izpolnjevanje Božjega načrta ne vključuje samo majhnih rezov in žrtev v življenju, ampak je potrebno vzeti spreobrnjenje zares, ker nas na koncu osvobodi in naredi velike.
Jezusovo poučevanje je res brez popustov, Jezus ni nekakšen “nizkocenovni” učitelj kot nekatere letalske družbe. Da bi leteli visoko in dolgo, Jezus od svojih učencev zahteva vse, zahteva vso našo pripadnost. Kristjan, ki se zaupa evangeliju, da izpolni svoje življenje in spremeni svet na bolje, zagotovo ne more ciljati na minimum in pričakovati, da bo naredil za vsak primer vsaj malo.
Če zaupam evangeliju in se zaupam tudi krščanski skupnosti, Cerkvi, ki ga varuje, lahko resnično upam, da bom dosegel cilj, tudi premagal sebe, svojo zaprtost in lenobo, ter se resnično počutil del velikih sanj, to je Boga, ki se je z Jezusom prvi zares v polnosti uresničil v svetu.
