OTROKA BOVA KRSTILA, KO BO STAREJŠI
Spoštovani, rad bi vas nekaj vprašal glede krsta. Z ženo sva se namreč odločila, da bova otroka krstila, ko bo malo starejši in bo znal sam izpovedati vero in priznati svoje grehe, zaenkrat pa še ne zna govoriti. Rada bi, da bi se spominjal dneva, ko je obljubil Jezusu, da ga sprejme v svoje srce. Ker je krst zaveza z Bogom, tako kot je to storil Jezus, njegov Sin, ko se je zavestno odločil, ko je bil že odrasel. Nekje sem prebral, da so krst dojenčkov uvedli v katoliški Cerkvi, ko je začelo primanjkovati članov Cerkve, z ustrahovanjem ljudi, češ da imajo dojenčki izvirni greh itd. To se mi ne zdi logično, saj je Jezus umrl za nas in opral s svojo krvjo vse naše grehe. Slišal pa sem, da obstaja v določenih verskih skupnostih nekoliko drugačen krst, ko majhnega otroka prinesejo pred Gospoda, starša pa obljubita, da se bosta trudila in ga vzgajala po Jezusovem nauku.
Mate
Spoštovani g. Mate, hvala za nadvse aktualno vprašanje! Najprej na kratko nekaj direktnih odgovorov na direktna vprašanja. Prav je, da poudarim, da imate glede odločitve o krstu svojih otrok starši vso svobodo in pravico. Seveda pa imate tudi dolžnost, da se kot katoličani poučite o duhovni resničnosti zakramenta svetega krsta. Glede Jezusovega krsta v Jordanu in našega krsta naj samo poudarim, da ne gre za isto stvar. Samo zunanja oblika je podobna, vsebina pa je povsem drugačna. Novozavezni zakrament krsta je namreč skrivnostna ‘potopitev’ v smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, kar pomeni zakramentalno znamenje, da je otrok (ali odrasel) osebno deležen Jezusovega odrešenja, ki je sad njegove ljubezni do vsakega človeka. Ker smo ljudje telesno-duhovna bitja, potrebujemo tudi takšna telesno-duhovna znamenja. Napačna je tudi trditev, da je Cerkev uvedla krst otrok šele mnogo kasneje, saj najdemo že v Apostolskih delih izjave, da se je dal krstiti gospodar in vsa njegova hiša. V takratnih časih pa je to prav gotovo pomenilo tudi otroke. Nauk o izvirnem grehu, ki ga omenjate, pa ni izum Cerkve, saj o njegovi resničnosti beremo v Svetem pismu že od tretjega poglavja Prve Mojzesove knjige. Glede vloge staršev in obljube, da bodo otroka vzgajali v krščanski veri in ga uvajali v aktivno življenje cerkvene skupnosti, pa velja tudi pri našem krstu, da je to starševska pravica in dolžnost, ki jo mora upoštevati tudi vsaka družba. Dovolite, g. Mate, da skupaj z vami na kratko obnovim duhovno resničnost svetega krsta.
Duhovni prehod preko Rdečega morja in puščave
To sta dve starozavezni podobi, ki razodevata tudi skrivnost tega zakramenta. Zakrament krsta postavlja povsem nov temelj človekovega življenja. In zakaj sploh potrebujemo novi temelj? Ali ni že povsem dovolj naravno življenje samo, ki smo ga prejeli po starših? V krščanskem razodetju je jasno prikazano stanje človeka, ki se ob spočetju znajde v izvirnem grehu (v svetu greha) in ne v rajskem stanju, kot si je zamislil Bog. Vsa stara zaveza predstavlja eno samo potrebo po ‘izhodu’ iz suženjstva v svobodo obljubljene dežele. Vse to skupaj se imenuje pasha, Božji mimohod, ki rešuje pred ‘angelom smrti’. Vsa zgodovina človeštva z vsem zlom in trpljenjem pričuje, da je ujetost v izvirni greh tolikšna, da je človek sam ne more premagati. S tem je usojen na večno ločenost od Boga, kar pomeni večno pogubljenje. To pa je prava katastrofa za človeka, ki je ustvarjen, da bi bil vedno z Bogom. Iz tega stanja duhovne smrti more rešiti le Bog. In prav to je storil, ko je iz ljubezni do padlega človeka večni Božji Sin postal človek, se povsem približal človeku, zanj umrl in bil po Očetu kot človek obujen iz telesne smrti v večno življenje. To je resnična pasha, resnična velikonočna skrivnost ljubezni. S tem je postavljen novi temelj človekovega ponovnega duhovnega rojstva v Bogu. V obhajanju krsta pa se ta velikonočna skrivnost zgodi za vsakega posameznega vernika, kar pomeni novo stanje za njegov vsestranski razvoj.
Pustiti otroka ali bližnjega v duhovnem ‘blatu’ ali ne: to je tu vprašanje
Starši, ki omogočijo krst svojemu otroku, mu torej odprejo nove, neslutene perspektive telesnega, duševnega in duhovnega razvoja, ki bi se sicer dogajal pod direktnim vplivom zla; tako izvirnega kot osebnega pri odraslem. V prispodobi povedano, mu omogočijo rešitev iz duhovne ‘nesnage’ (pomislimo na telesno nehigieno, kaj vse povzroča; kaj šele duhovna), ki je izvor nenehnih duhovnih okužb in bolezni. Kako naj starši, ki se zavedajo te duhovne razsežnosti, pustijo svojega otroka brez krsta, češ da se bo sam odločil, ko bo odrasel? Na telesni ravni nam je takoj jasno, da starši tega ne smejo storiti; ne pa na področju duha.
Smrt in novo rojstvo
Osnovni element obreda krsta je oblivanje z vodo ali, še bolje, potapljanje v vodo. Oblivanje ima bolj pomen očiščenja, osvežitve in poživitve, potapljanje pa bolj jasno pomeni, da nas krst zakramentalno vključi v Kristusovo smrt in v njegovo vstajenje. Saj krst pomeni najprej smrt starega človeka (odpuščeni so vsi grehi: izvirni in osebni pri odraslem krščencu). S svojo smrtjo na križu je Kristus vzel nase vse naše grehe in jih izničil. Ko se krščeni z njim ‘potopi’ v njegovo smrt (ki je zadnja posledica greha), postane deležen tega odvzetja grehov in večnih kazni, zato pride iz krstne vode kot duhovno na novo rojen, nov človek, prerojen iz vode in Svetega Duha. Človek je pred krstom duhovno mrtev, med krstom postane udeležen pri Kristusovi odrešilni smrti in vstajenju, kar pomeni, da na nov način zaživi v neločljivi povezanosti s Kristusom, ki je Življenje.
Svoboda za dobro
V središču krstnega dogajanja je torej Jezusova smrt in vstajenje, v katerega je krščenec skrivnostno, a resnično vključen. Novi človek, ki izide iz krsta, je osvobojen za novo življenje, ki se je v njem začelo. Nikakor ni vanj prisiljen, ampak se lahko s svojo svobodo spet odloča za življenje ‘po mesu’, ki pomeni ‘ne’ Kristusovemu delu v njem. A hkrati je tudi sposoben odločati se za dobro, za ljubezen, za trajen odnos s Kristusom. Tako postane krst vse življenje trajajoč prehod od starega k novemu človeku in ni zgolj neki enkraten dogodek, ki bi se z obredom pri krstnem kamnu končal. Ne znam si predstavljati ne staršev, ne sorodnikov ali prijateljev, ki vsem, ki jih imajo radi, ne bi hoteli omogočiti te svobode.
Novo rojstvo iz vere je vključitev v Kristusovo skrivnostno telo
Čeprav je krst v jedru Božje dejanje, se vanj vključuje tudi človek. Predvsem z vero. Nova upodobljenost po Kristusu nas na nov način tudi poveže z Njim in nas celo včleni Vanj. To pa dobesedno pomeni novi odnos z Jezusom Kristusom, v katerem smo dobesedno deležni najmočnejše ‘energije’ na tem svetu, to je tiste moči, ki je Jezusa Kristusa obudila iz smrti v življenje. S tem nam krst odpre tudi dostop do Cerkve, ki je občestvo vseh, ki so življenjsko povezani s Kristusom; podobno kot so udje telesa povezani z glavo. Ta skupnost, ki jo pri krstnem obredu zastopajo krstitelj, starši, botri in drugi člani župnijskega občestva, je zato tudi soodgovorna za novokrščenca, za njegovo postopno zorenje in postopno vedno bolj zavezujoče vstopanje in delovanje v občestvu Cerkve. Verni starši zato poskrbijo, da tudi njihovi otroci postanejo udje istega Kristusovega telesa kot so sami, saj so sicer v bistveni stvari ločeni med seboj.
Potrebnost krsta nam razodeva, da je sprva samoljubje v človeku zakoreninjeno v samem središču njegovega bitja in da od tam obvladuje vse. Da bi ga izkoreninili, mu moramo zoperstaviti prav tako konkretno in resnično ljubezen, ki je sposobna še bolj globinsko prežeti človeka in iz njegovega osebnostnega jedra obvladovati vse njegove deje; saj je edina sila, ki preživi smrt in grob. In v krstu smo ‘prepojeni’ s takšno ljubeznijo Boga samega. Sveti Duh, Ljubezen med Očetom in Sinom, je izvir Luči in nesmrtna reka žive Vode, v katero smo s krstom potopljeni in z njo prepojeni, da zažarimo kot žarek Sonca. Zares si ne znam predstavljati staršev, ki bi za to vedeli, in vsega tega duhovnega bogastva ne omogočili svojim otrokom čim prej. V tem duhu razumem, da so včasih starši poskrbeli za krst otrok celo isti dan, kot so bili rojeni; npr. blaženi Anton Martin Slomšek.
Kljub povedanemu, dragi g. Mate, ostajata z ženo kot starša edina, ki se morata svobodno odločiti za krst svojega otroka ali pa ga preložiti na kasneje. Sicer pa obstajajo v življenju mnoge pomembne stvari, ki jih otrok ni mogel izbrati sam. Niti to ga niste mogli vprašati, ali sploh želi biti spočet, ali želi biti Slovenec in kot materni jezik govoriti slovensko … pa tudi v šolo bo moral, četudi morda kdaj ne bo hotel, ker bosta vidva presodila, da je to zanj boljše.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 74-76.
In še:
KRST OTROKA NEPOROČENIH STARŠEV
Imam nekaj vprašanj glede krsta otrok. Ali lahko neporočeni verni starši prinesejo otroka h krstu? Drugo vprašanje pa je, ali se lahko otroka krsti v podružnični cerkvi, kjer se ob nedeljah opravlja sveta maša. Kaj pomeni izredni krst?
Vida
Ali lahko neporočeni verni starši prinesejo otroka h krstu?
Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem, ki je podal smernice pastoralnega delovanja za vse škofije v Sloveniji, je v točki 150 zapisal: »Kadar krst otroka želijo starši, ki nimajo urejenega zakonskega življenja v Cerkvi, je njihova prošnja milostna priložnost, zato naj jih duhovnik razumevajoče sprejme in se z njimi pogovori. V primerih, ko starša nista uredila cerkvene poroke, čeprav ni ovir za njeno ureditev, jima je treba nevsiljivo, pa vendar jasno povedati, da je vprašanje krščanskega zakona najtesneje povezano z vprašanjem vere staršev, ki je pogoj za krst otroka. Zato Cerkev od njih pričakuje, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da zakon uredijo. Če starši kljub vsem razlogom ne privolijo v cerkveno poroko, je treba upoštevati, da je krst Božji dar in da ima načelno vsak otrok pravico biti krščen, če obstaja utemeljeno upanje, da ga bo mogoče vzgajati v katoliški veri. Taki starši potrebujejo dodatno pripravo, saj so vendarle prvi odgovorni za versko vzgojo svojih otrok.«
Pomembni sta tudi priporočili, ki sledita: »Če je pastoralni dialog s starši iz različnih vzrokov otežen ali če zastane, ni modro, da se duhovniki sklicujejo zgolj na predpise, saj lahko ustvarijo videz nerazumevanja njihovega konkretnega položaja, marveč se je potrebno skupaj s starši pogovoriti, kako bodo botri in krščansko občestvo dopolnili pomanjkljivo versko vzgojo ali versko nemoč staršev« (toč. 151 PZCS).
»Če starši, ki prosijo za krst majhnega otroka, odklanjajo celo sodelovanje pri pripravi na krst ali svojih starejših otrok ne pošiljajo k verouku, krst odložimo« (toč. 152 PZCS). Odložiti ne pomeni odkloniti, ampak pomeni dati staršem čas za molitev in premislek glede svojega življenja in poslanstva do Boga in do otrok.
Ali se lahko otroka krsti v podružnični cerkvi, kjer se ob nedeljah opravlja sveta maša?
Glede tega vprašanja je potrebno najprej navesti splošno pravilo, ki določa, da je pravi kraj za krščevanje, razen v sili, cerkev ali kapela (kan. 857, §1 ZCP). Krstni obrednik in zakonik cerkvenega prava navajata, da je pravi kraj za krščevanje odraslega katehumena domača župnijska cerkev, za krst otroka pa župnijska cerkev njegovih staršev, razen kadar bi upravičen razlog svetoval kaj drugega (prim kan. 857, §1-2 ZCP).
Vidno znamenje, da je cerkev ali kapela primerna za krščevanje je krstni kamen, ki predstavlja krstni izvir. Če cerkev ali kapela nima krstnega kamna, to pomeni, da ni namenjena za redno krščevanje. V primeru krščevanja na drugih krajih (domača hiša, bolnišnica), se mora krstitelj posvetovati s škofom, ki je pristojen za izdajo dovoljenja (prim kan. 858, §2). Dovoljenje ni potrebno le v primeru smrtne nevarnosti. Če vernikom ustreza, lahko krajevni ordinarij, po posvetu z župnikom, dovoli postavitev krstilnika tudi v druge cerkve ali kapele iste župnije (prim. kan. 858, §2), v tem primeru je možno redno krščevanje tudi v teh cerkvah ali kapelah.
Za redno krščevanja se priporoča krščevanje ob nedeljah in na velikonočno vigilijo, kar pa ne pomeni, da ni dovoljeno krščevati tudi druge dni (prim kan. 856 ZCP). Pastoralni razlog za krščevanje ob nedeljah je dejstvo, da je nedelja dan Gospodovega vstajenja in da je krst zakrament, ki včlenjuje krščenca v občestvo Cerkve, katere vidno znamenje je prav župnijsko občestvo (prim. toč. 177 PZCS). Tako se lepo izrazi tudi teološka misel, da se otrok ne krščuje samo v veri staršev, ampak tudi v veri Cerkve.
V primeru, da bi starši želeli krstiti otroka v cerkvi ali kapeli, ki ni župnijska cerkev, na primer v podružnični cerkvi, in ta nima krstnega kamna, lahko za posamezni primer dovoli krst domači župnik, pod pogojem, da je omenjena cerkev ali kapela na ozemlju njegove župnije in da za to obstaja upravičen razlog. Upravičen razlog je lahko velika oddaljenost od župnijske cerkve, neogrevana cerkev v zimskem času, bolezen krščenca, in še kaj. Najbolje je, če se ti primeri določijo v območnem pravu.
»Če starši zaprosijo za otrokov krst zunaj domače župnije, naj duhovnik ali pastoralni delavec, ki jih v tistem kraju sprejme, krsta vnaprej ne obljublja, ampak naj jih opogumi, da zaživijo občestveno v svoji župniji. Pastoralni delavci naj se skrbno trudijo za pastoralno edinost, jasnost meril in spoštljivo ravnanje s prosilci za krst. Tako bodo staršem in ‘javnemu mnenju’ najbolje pomagali k zrelejšemu odnosu do zakramentov in vsega krščanskega življenja« (toč. 153 PZCS).
Iz upravičenega razloga pa se lahko krst podeli tudi v drugi župniji, sicer v soglasju in z dovoljenjem domačega župnika, in po predhodni pripravi na krst, ki naj bo, če je le mogoče, v domači župniji (prim. ZCP, kan. 857 § 2 in toč. 153 in toč. 177 PZCS). Kot upravičen razlog za krst v drugi župniji bi lahko bila načrtovana selitev družine v tisto župnijo.
Na koncu bi omenil, da niti pretirana strogost niti pretirana popustljivost župnika nista dobri. Zelo je pomembno, da si župnik vzame čas za pogovor s staršema in za njuno pripravo na krst otroka, v kateri je potrebno staršem lepo pojasniti razloge, zaradi katerih Cerkev priporoča krst v domači župniji, obenem pa tudi pretehtati upravičenost razlogov, ki jih imata starša, ki si želita krstiti otroka izven župnijske cerkve ali izven domače župnije. V primeru nejasnosti pa se je najbolje obrniti z vprašanjem na krajevnega ordinarija (škofa).
Kaj pomeni krst želja, krst krvi, krst v sili?
Katekizem katoliške Cerkve pojasnjuje, da prejme krst želja, tisti človek, ki ob nepoznavanju Kristusovega evangelija in njegove Cerkve išče resnico in izpolnjuje božjo voljo, in za katerega je mogoče predpostavljati, da bi si krst želel, če bi zanj vedel in poznal njegovo potrebnost. Krst želja prejmejo vsi tisti ljudje, ki niso imeli priložnosti, da bi Kristusa in vero resnično spoznali, ki pa s poštenim srcem iščejo Boga in živijo po vesti (prim. KKC 1260).
Tako lahko govorimo, da so v krstu želja krščeni vsi katehumeni, ki pred krstom umrejo in je njihovo izrecno hrepenenje po njegovem prejemu združeno s kesanjem njihovih lastnih grehov (prim. KKC 1258).
Pri delitvi krsta želja otrokom, ki umrjejo brez krsta, pa nas bogoslužje Cerkve vabi k zaupanju v božje usmiljenje in k molitvi za njihovo zveličanje. Pri tem lahko starši podelijo otroku krst želja v molitvi k Bogu s prošnjo, da ga sprejme k sebi v nebesa, mu dajo ime in se mu v molitvi priporočajo. Krst želja lahko podelimo otrokom, ki so umrli naravne smrti pred krstom.
Pri otrocih, ki so hoteno splavljeni (abortirani), pa bi bilo, po mnenju mednarodne teološke komisije, ki je raziskovala vprašanje, kaj se zgodi z otroki, ki umrejo brez krsta, celo bolje govoriti o krstu krvi, po analogiji z ‘nedolžnimi otroki’. Stališče komisije je, da so tudi danes mnogi otroci umorjeni zaradi strahu in egoizma določenih oseb, podobno, kot so bili umorjeni ‘nedolžni otroci’ v Jezusovem času, zaradi strahu in egoizma tistih, ki so hoteli umoriti dete Jezusa.
Strogo vzeto pa Cerkev ohranja trdno prepričanje, da prejmejo krsti krvi tisti, ki pretrpijo smrt zaradi vere, ne da bi bili prejeli krst, in so zato s svojo smrtjo krščeni za Kristusa in s Kristusom. Ta krst krvi priobčuje kakor krst želja sadove krsta, ne da bi bil to zakrament. (prim KKC 1259).
Krst v sili pa je krst človeka v smrtni nevarnosti. Če gre za odraslo osebo, je potrebno, da vsaj nekoliko pozna glavne verske resnice in da na kakršenkoli način izrazi svojo voljo glede prejema krsta ter obljubi, da bo spolnjeval zapovedi krščanske vere (prim. kan 865, § 2 ZCP).
Če gre za krst otroka v smrtni nevarnosti, pa ga je treba krstiti brez odlašanja (prim. kan. 867, §2). V smrti nevarnosti je dopustno krstiti celo otroka katoliških ali nekatoliških staršev proti njihovi volji (prim kan. 868, §2).
Delivec krsta v sili je lahko katerikoli človek in krsti lahko kjerkoli. Pogoji za veljaven krst v sili so samo trije: 1. da krstitelj dela to, kar želi delati Cerkev, to je, da hoče krstiti; 2. da z vodo (lahko neblagoslovljeno) oblije krščenca in pri tem 3. izgovori: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (prim. KKC 1284). Po krstu v sili je krstitelj dolžan v najkrajšem času obvestiti župnika župnije, kjer je podelil krst, da vpiše krst v krstno knjigo. Če otrok ozdravi, ga lahko starši prinesejo v Cerkev, kjer ga duhovnik sprejme v imenu župnijskega občestva, mu podeli še krstno maziljenje, da belo oblačilo, izroči krstno svečo. Na ta način krst v sili dopolnimo še z drugimi dejanji krstnega obreda, ki pa niso pogoj za veljavnost krsta.
Jožef Koren
Ognjišče (2015) 12, str. 72
