3 NEDELJA MED LETOM
Evangelij: (Mt 4,12-23)
“Ko je Jezus slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. Zapústil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrájini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: ›Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.‹ Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedêjem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in onadva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim. Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.”
BOŽJA BESEDA – RIBIŠKA PALICA
Ribištvo je plemenita umetnost, tako za tiste, ki se tega ukvarjajo zaradi dela, kot za tiste, ki se s tem ukvarjajo iz strasti, pa naj gre za to s čolni in mrežami ali tako, da si vzamete ribiško palico. Legenda pravi, da je bil sv.Zenon, ki je živel v 4. stoletju in postal škof v Veroni, tako reven in preprost, da je sam lovil ribe na bregu reke Adige, ki prečka Verono. V majhni cerkvi njemu na čast je celo ohranjen kamen, na katerem je svetnik sedel in lovil ribe. Najverjetneje je simbolika te ribe, pritrjene na palico, veliko širša in globlja. Simbolika ribe v krščanskem svetu spominja na marsikaj. V grščini napisana beseda riba je simbol Kristusa in s tem znakom so se kristjani med seboj identificirali v času preganjanja. Evangelij te nedelje nam govori o Jezusu, ki na začetku svojega poslanstva oznanjevanja Božjega kraljestva potuje po najsevernejših predelih Izraelskega kraljestva, zlasti po Galileji in ob Tiberijskem jezeru, znanem tudi kot morje Galileje. Že ta geografska lega ni zanemarljiva za razumevanje celotne Jezusove zgodbe in njegovega sporočila. Galileja je pokrajina »ljudstev« na vsekakor ne pozitiven način. Je kraj, kjer se srečujejo in mešajo različni narodi, tradicije in vere. Vsekakor ni “čisto” mesto z verskega vidika. Toda zagotovo je to živi kraj in prav tukaj bo Jezus delal velika znamenja in dajal velike nauke. In tisto jezero, kjer delajo ribiči, bo pogosto prizorišče Učiteljevih naukov in čudežev. Galileja poganov in jezero sta človeški prostor, v katerem se giblje človek Jezus, nabit z božanskim sporočilom, ki daje življenje začenši s tistimi, ki so tam v tistem trenutku.
Prvi so ravno ti ribiči, ki ribe jemljejo iz vode, da nahranijo sebe in druge, katerim jih bodo prodali. Seveda ribo potegniti iz njenega okolja pomeni usmrtiti. Toda prav zato Jezus, ki je prišel, da bi človeško življenje obrnil od znotraj, te ribiče vključuje v svoje življenjsko poslanstvo in jih kliče, naj ostanejo ribiči, vendar ne več rib za njihovo smrt, ampak ljudi za njihovo življenje.
Jezus je prvi ribič ljudi. S svojo besedo in kretnjami meče svojo mrežo ljubezni, da bi zbral človeštvo, ki tvega, da se utopi v kaosu življenja. V svetopisemski viziji so vode simbol kaosa, pomanjkanja harmonije, pomanjkanja Boga, zato Jezus začne prav s kaosom Galileje in razburkanimi vodami jezera, da bi izkusil svoje odrešenje, ki je v vstopu v brez odnosa z njim in s skupnostjo, ki je z njim povezana. Jezus lovi ribiče in jih s svojim slogom in zgledom dela ribiče kot on sam.
Sveti Zenon Veronski s tisto ribo, ki binglja z ribiško palico na križišču, je ujel može in žene svojega časa, ko je metal vabo Božje besede in krščanske ljubezni. Zagotovo je bil reven in preprost slog njegovega življenja tudi način, da je bilo ribištvo plodno in da so iskalci Božje ljubezni »zagrizli« z resničnim pričevanjem.
To nedeljo, tretjo po božiču, je papež Frančišek želel ustanoviti »nedeljo besede«. To je priložnost za vse kristjane, da ponovno odkrijejo lepoto Svetega pisma in še posebej evangelija. Evangelij, ki ga beremo, premišljujemo in uresničujemo, je tista vaba, ki daje življenje našemu življenju vere, ki pogosto tvega, da se utopi v kaosu življenja. Vsi smo poklicani, da postanemo ribiči ljudi, kot je bil Jezus in njegovi prvi učenci. Z Besedo lahko tudi mi vržemo tisto mrežo, ki poskrbi, da raste krščanska skupnost, ki je čoln, na katerem smo od dneva našega krsta.
2 NEDELJA MED LETOM
Evangelij: (Jn 1,29-34)
Tisti čas je Janez Krstnik zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem z vodo, da se on razodéne Izraelu.« In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom.‹ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.«
Bog je srečanje
Čez nekaj tednov nam bogoslužje že četrtič postavi Janeza Krstnika pred oči. Ta njegov novi nastop – o katerem pripoveduje ena od prvih strani četrtega evangelija – se nam prikaže na začetku »časa med letom«. Po velikih božičnih praznikih je novi čas, ki nam ga podarja Cerkev, močno vabilo, da gradimo svoje delavnike. V vsakdanjih in delovnih dneh moramo doživeti presenečenje Boga-z-nami, novost in lepoto Obličja, ki nam ga je Jezus razodel. »Nisem ga poznal«, dvakrat ponovi zatopljeni Janez Krstnik.
Prejšnje nedeljsko začudenje (»Prideš k meni?«) je odprlo svet, obzorje, povsem nepričakovano razumevanje Božje skrivnosti. Mislil je, da ve, mislil je, da verjame, mislil je, da ve. Vse njegovo življenje je bilo zasedeno okoli tega čakanja, teh priprav, tega srečanja. Kljub temu priznava, da ga ne moti, da izpade neumen in eksplicitno pove napako ali slabost. Nisem ga poznal.
Tako je tudi naše raziskovalno življenje. Tako se začne ta čas, ki ga je dal Bog, ne da bi vedel. Tudi če že vemo. Ne da bi se zadrževali na pridobljenih gotovostih, na darovanih in naučenih stvareh, ne da bi želeli biti videti izpopolnjeni ali razgledani.
Bog ve, kako nas presenetiti, če mu dovolimo.
Videl sem.
Spoznanje Boga vedno izhaja iz izkušnje. Videnje ni samo raztresen estetski, radoveden, površen pogled. To je drža tistih, ki se z življenjem soočajo s tisoč vprašanji, a ne zaradi užitka ob poslušanju lastnega glasu, temveč v zavedanju, da ali smo iskalci ali pa nismo. “Videl sem,” pravi Janez. Videl je Jezusa, ki je prihajal k njemu po njegovem krstu. Videl je Boga, ki mu prihaja nasproti, prisotnega, blizu. Kot smo videli, v teh kratkih in intenzivnih dneh božiča. Videli smo Boga, ki postane otrok, ki obrne naše perspektive, ki napolni »naše hleve«, ki nagovori premagane v zgodovini. Videli smo, če se nismo pustili premagati nekoristnim dobrotnikom, ki navdušujejo in ne spreobrnejo, če se nismo pustili zastrupiti obupu tistih, ki so te dni živeli sami. To je krščanstvo: začudenje Boga, ki prevzame pobudo, ki prekliče razdalje, ne da bi postavil pogoje, ne da bi zahteval karkoli v zameno.
Pričal sem
Videl sem in pričal.
V Janezovem evangeliju, katerega avtor je, ne smemo pozabiti, eden od dveh Krstnikovih učencev, ki sta sledila Učitelju, prerok ni predhodnik, ampak priča. Pričamo lahko samo, če izkusimo, ne po govoricah. Pričamo lahko le, če si priznamo, da ne vemo in poslušamo, če si priznamo, da vemo premalo. Krstnik je imel svoje ideje o Mesiju, vendar bo moral reči: “Nisem ga poznal. Mislil sem, da ga bom prepoznal na določen način, namesto tega je prišel in se manifestiral, kot nisem pričakoval.”
Srečanje z Jezusom je dalo razumeti, kdo je v resnici Mesija.
Včasih Boga skrčimo na doktrine, katekizme, dogme, pravila, a Bog je srečanje. Veliko vprašanje je, “Ali sem ga kdaj srečal?” Kar ni, “Kaj si mislim o Bogu?” ali: “Kaj sem se naučil o Bogu” ampak: “Sem ga kdaj srečal?”. Kako ga prepoznati Kdor koli je srečal Boga, še nikoli ni bil isti. Kasneje ni bilo več tako kot prej. Kdor koli ga je srečal, je bil nova oseba. In potem, kdor je srečal Jezusovega Boga, ljubi in ne obsoja; ljubi in zna odpuščati; ljubi in ne poseduje.
Vera se rodi iz srečanja, iz izkušnje, iz življenja.
Četrti evangelij ne pripoveduje o prizoru Jezusovega krsta, temveč polaga razodetje Mesije na usta asketskega bratranca: Glej, Jagnje božje, ki odjemlje greh sveta! Vsak dan slišimo ta stavek v evharistiji. Ta Janezova predstavitev Jezusa vsebuje neverjetno novost. Za razliko od judovske tradicije, kjer je človek tisti, ki se mora darovati Bogu, je tukaj predstavljen Bog, ki obrne logiko igre na glavo. On sam je tisti, ki se daruje za nas, ki se daje in osvobaja. Ta preobrat je prava revolucija, ker premakne prioritete učenca: ni ničesar za osvojiti, ni nagradnih točk, ki bi jih označili na kartici dobrega kristjana, ampak je vse darilo, ki ga je treba sprejeti in deliti. Jezus-jagnje, poistoveten z daritveno živaljo, uvaja nekaj, kar prevrača in spreminja Božje obličje: Gospod ne zahteva več žrtev od človeka, ampak žrtvuje samega sebe; ne zahteva tvojega življenja, ponuja svoje; nikogar ne zlomi, sam sebe zlomi; nič ne vzame, vse da. Bodimo pozorni na Božje obličje, ki ga nosimo v srcu: je kot ogledalo, ko se zazremo vanj, razumemo, kakšen je naš obraz? To ogledalo je treba čistiti vsak dan v luči Jezusovega življenja, kajti če se motimo glede Boga, potem se motimo glede vsega, glede življenja in smrti, dobrega in zla, zgodovine in samih sebe. Glej jagnje, ki odjemlje greh sveta. Ne “grehi” v množini, ampak “grehi” v ednini; ne posamezna napačna dejanja, ki nas bodo še naprej ranila, ampak stanje, globoka struktura človeške kulture
Janez ni rekel: “Tukaj je Jagnje božje, ki bi odvzelo tvoj greh, če bi …”. Ljubezen ne postavlja nobenih pogojev. Ne čaka, dokler ne pridemo »v božjo milost«, morda zaslužimo njegovo ljubezen, da nas sreča.
Morda je to novo spoznanje te nedelje? Prav zdaj Jezus hodi proti meni. Ljubezen, ki me objema takšnega kot sem, ker ljubezen postavlja meje drugega, priložnost za objem.
