Evangelij: (Jn 1,29-34)
Tisti čas je Janez Krstnik zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem z vodo, da se on razodéne Izraelu.« In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom.‹ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.«
Bog je srečanje
Čez nekaj tednov nam bogoslužje že četrtič postavi Janeza Krstnika pred oči. Ta njegov novi nastop – o katerem pripoveduje ena od prvih strani četrtega evangelija – se nam prikaže na začetku »časa med letom«. Po velikih božičnih praznikih je novi čas, ki nam ga podarja Cerkev, močno vabilo, da gradimo svoje delavnike. V vsakdanjih in delovnih dneh moramo doživeti presenečenje Boga-z-nami, novost in lepoto Obličja, ki nam ga je Jezus razodel. »Nisem ga poznal«, dvakrat ponovi zatopljeni Janez Krstnik.
Prejšnje nedeljsko začudenje (»Prideš k meni?«) je odprlo svet, obzorje, povsem nepričakovano razumevanje Božje skrivnosti. Mislil je, da ve, mislil je, da verjame, mislil je, da ve. Vse njegovo življenje je bilo zasedeno okoli tega čakanja, teh priprav, tega srečanja. Kljub temu priznava, da ga ne moti, da izpade neumen in eksplicitno pove napako ali slabost. Nisem ga poznal.
Tako je tudi naše raziskovalno življenje. Tako se začne ta čas, ki ga je dal Bog, ne da bi vedel. Tudi če že vemo. Ne da bi se zadrževali na pridobljenih gotovostih, na darovanih in naučenih stvareh, ne da bi želeli biti videti izpopolnjeni ali razgledani.
Bog ve, kako nas presenetiti, če mu dovolimo.
Videl sem.
Spoznanje Boga vedno izhaja iz izkušnje. Videnje ni samo raztresen estetski, radoveden, površen pogled. To je drža tistih, ki se z življenjem soočajo s tisoč vprašanji, a ne zaradi užitka ob poslušanju lastnega glasu, temveč v zavedanju, da ali smo iskalci ali pa nismo. “Videl sem,” pravi Janez. Videl je Jezusa, ki je prihajal k njemu po njegovem krstu. Videl je Boga, ki mu prihaja nasproti, prisotnega, blizu. Kot smo videli, v teh kratkih in intenzivnih dneh božiča. Videli smo Boga, ki postane otrok, ki obrne naše perspektive, ki napolni »naše hleve«, ki nagovori premagane v zgodovini. Videli smo, če se nismo pustili premagati nekoristnim dobrotnikom, ki navdušujejo in ne spreobrnejo, če se nismo pustili zastrupiti obupu tistih, ki so te dni živeli sami. To je krščanstvo: začudenje Boga, ki prevzame pobudo, ki prekliče razdalje, ne da bi postavil pogoje, ne da bi zahteval karkoli v zameno.
Pričal sem
Videl sem in pričal.
V Janezovem evangeliju, katerega avtor je, ne smemo pozabiti, eden od dveh Krstnikovih učencev, ki sta sledila Učitelju, prerok ni predhodnik, ampak priča. Pričamo lahko samo, če izkusimo, ne po govoricah. Pričamo lahko le, če si priznamo, da ne vemo in poslušamo, če si priznamo, da vemo premalo. Krstnik je imel svoje ideje o Mesiju, vendar bo moral reči: “Nisem ga poznal. Mislil sem, da ga bom prepoznal na določen način, namesto tega je prišel in se manifestiral, kot nisem pričakoval.”
Srečanje z Jezusom je dalo razumeti, kdo je v resnici Mesija.
Včasih Boga skrčimo na doktrine, katekizme, dogme, pravila, a Bog je srečanje. Veliko vprašanje je, “Ali sem ga kdaj srečal?” Kar ni, “Kaj si mislim o Bogu?” ali: “Kaj sem se naučil o Bogu” ampak: “Sem ga kdaj srečal?”. Kako ga prepoznati Kdor koli je srečal Boga, še nikoli ni bil isti. Kasneje ni bilo več tako kot prej. Kdor koli ga je srečal, je bil nova oseba. In potem, kdor je srečal Jezusovega Boga, ljubi in ne obsoja; ljubi in zna odpuščati; ljubi in ne poseduje.
Vera se rodi iz srečanja, iz izkušnje, iz življenja.
Četrti evangelij ne pripoveduje o prizoru Jezusovega krsta, temveč polaga razodetje Mesije na usta asketskega bratranca: Glej, Jagnje božje, ki odjemlje greh sveta! Vsak dan slišimo ta stavek v evharistiji. Ta Janezova predstavitev Jezusa vsebuje neverjetno novost. Za razliko od judovske tradicije, kjer je človek tisti, ki se mora darovati Bogu, je tukaj predstavljen Bog, ki obrne logiko igre na glavo. On sam je tisti, ki se daruje za nas, ki se daje in osvobaja. Ta preobrat je prava revolucija, ker premakne prioritete učenca: ni ničesar za osvojiti, ni nagradnih točk, ki bi jih označili na kartici dobrega kristjana, ampak je vse darilo, ki ga je treba sprejeti in deliti. Jezus-jagnje, poistoveten z daritveno živaljo, uvaja nekaj, kar prevrača in spreminja Božje obličje: Gospod ne zahteva več žrtev od človeka, ampak žrtvuje samega sebe; ne zahteva tvojega življenja, ponuja svoje; nikogar ne zlomi, sam sebe zlomi; nič ne vzame, vse da. Bodimo pozorni na Božje obličje, ki ga nosimo v srcu: je kot ogledalo, ko se zazremo vanj, razumemo, kakšen je naš obraz? To ogledalo je treba čistiti vsak dan v luči Jezusovega življenja, kajti če se motimo glede Boga, potem se motimo glede vsega, glede življenja in smrti, dobrega in zla, zgodovine in samih sebe. Glej jagnje, ki odjemlje greh sveta. Ne “grehi” v množini, ampak “grehi” v ednini; ne posamezna napačna dejanja, ki nas bodo še naprej ranila, ampak stanje, globoka struktura človeške kulture
Janez ni rekel: “Tukaj je Jagnje božje, ki bi odvzelo tvoj greh, če bi …”. Ljubezen ne postavlja nobenih pogojev. Ne čaka, dokler ne pridemo »v božjo milost«, morda zaslužimo njegovo ljubezen, da nas sreča.
Morda je to novo spoznanje te nedelje? Prav zdaj Jezus hodi proti meni. Ljubezen, ki me objema takšnega kot sem, ker ljubezen postavlja meje drugega, priložnost za objem.
