In zdaj … kaj naj storimo?
Minulo nedeljo smo odšli z zavezo, da se spreobrnemo oziroma »premislimo«, da vidimo življenje in življenjske stvari z drugačnimi očmi, kot jih vidi Bog, ki na svet ne gleda z očmi močnih, vendar s pogledom zadnjih, tistih, ki v primerjavi z velikani zgodovine nimajo nobenih naslovov, ki bi jih predstavili, da bi se uveljavili, kot se je zgodilo z Janezom, Zaharijevim sinom, v puščavi. Še vedno je protagonist današnjega Besednega bogoslužja, tudi zato, ker so nekateri, ki so hodili k njemu krstit, začeli sumiti, da ni le »glas jokajočega v puščavi«, ampak je pravzaprav Beseda, da ni šlo samo za preroka kot drugi, ampak da je Kristus, dolgo pričakovani Mesija, resnično prišel v Izrael. In potem je Janez s svojim jezikom hitel razjasniti, da je najbolje še malo počakati: tisti, ki bo prišel za njim, Kristus, je bil nekdo, ki mu je šlo težko, veliko bolj kot njemu. Tisti, ki mu ni bilo vredno odvezati vezalke na svojih sandalah, kar je bila ena najskromnejših potez, ki so jih sužnji izvajali do svojih gospodarjev; tisti, ki ni krstil, tako kot on, preprosto v vodi, ampak v ognju Svetega Duha; ogenj pa, kot vemo, služi za ogrevanje, pa tudi za čiščenje, ko gre za odstranjevanje grmičevja, suhega lesa in slame, potem ko ste pospravili gozd, vrt, lastno gumno po mlatvi žita. Tisti, ki se ne šali, torej ta »Kristus«, ki bo kmalu prišel.
Dobro vemo, kako se zgodba v resnici konča: Kristus, ki ga poznamo, ni imel te pravične drže, nekoga, ki je prišel stvari razjasniti, s trdo roko odpraviti zlo … Janez sam, ko se znajde v zaporu, bo zašel v krizo, ko bo poslušal o Jezusovem usmiljenju do grešnikov, za katere zagotovo ne meni, da so “slama za sežiganje”, temveč bolnih ljudi, ki jih je treba zdraviti, ljudi, ki jih je treba ljubiti bolj kot druge … izrazi, ki niso del Krstnikovega besednjaka. Vendar bomo imeli čas razumeti, kakšen je ta Mesija, in ceniti njegovo usmiljenje.
Zdaj nas v bistvu zanima eno: spreobrnjenje je v redu, v redu je spremeniti miselnost in videti Boga z drugimi očmi, ampak na koncu, če povzamem, konkretno … kaj naj storimo? In očitno se to ne sprašujemo le mi, danes, v teh dneh molitve in premišljevanja pred božičem, v katerih nas večkrat »bombardirajo« besede, ki nas vabijo k spreobrnjenju, k božiču pravih vrednot, vračanja k bistvenemu, ponovnega odkrivanja stvari, ki so pomembne. To so se spraševali tudi Janezovi poslušalci, ki so tekli k njemu, da bi poslušal njegov »evangelij« (v resnici ni samo krščeval, ampak, kot spominja Luka, »evangeliziral ljudstvo«): »Kaj naj storimo?«, se ponavlja geslo trikrat, v današnjen bogoslužju besede so tri različne kategorije ljudi, ki so prišli poslušat Janeza. Prvič, na splošen način, množice; potem cestninarji; končno skupina vojakov. Vsi se sprašujejo “Kaj naj storimo?”. Pretvorba je v redu: toda kaj konkretno pomeni?
Konkretno, najprej je treba opozoriti na eno: med Janezovimi sogovorniki ni niti enega elementa, ki bi pripadal »verski« (danes bi rekli »klerikalni«) sferi. Ne pismouki, ne duhovniki, ne farizeji in ne učitelji postave: povabilo k spreobrnjenju jih ne zanima, morda se že počutijo na mestu ali pa so poslušali toliko prerokov, svetnikov in pridigarjev, da se počutijo »neodvisne« od ljudi, ki znajo uporabljati močne besede, ko morajo ljudje slišati nekaj novega. Populizma ne marajo, niti jih ne zanima: verska moč je tako ali tako v njihovih rokah, Božjo besedo razlagajo s preučevanjem postave, tempelj (in vse tam najdeno zlato) upravljajo sami. In že to veliko pove: spreobrnjenje, ki ga Janez omenja, je sestavljeno iz dejanj, ki ne zadevajo verske prakse, saj za to že obstaja. Postava, tempelj, sinagoga, ustanove. »Narediti nekaj« za izvedbo spreobrnjenja (nekaj, kar verska ustanova težko sprejme) pomeni izhajati iz konkretnih življenjskih stvari, iz vsakodnevnih izkušenj: kajti spreobrnjenje, sprememba miselnosti se te globoko dotakne ali pa ostane govor, poln predlogov, ki pa ne vodijo nikamor.
Nekaj je torej res treba storiti, a z zdravim realizmom tistih, ki se za spremembo sveta zavedajo, da morajo najprej spremeniti svoj svet, v svojem vsakdanjem kontekstu, brez večjih pretresov, a z dobrim delom, in s poštenostjo v izpolnjevanju dolžnosti. Na kar Janez pravzaprav spominja tiste, ki ga sprašujejo. Si cestninar, davkar? Nihče od vas ne zahteva, da zavržeš svoje življenje ali prenehaš pobirati davke (boleče, a potrebne za pravilno delovanje državnega aparata): “Ne zahtevajte nič več od tistega, kar vam je določeno.” In zagotavljam vam, da je to že veliko, glede na sloves, ki ga imate cestninarji glede “dolžnosti”, ki jih nalagate davkom, ki jih pobirate. Ste vojaki – nekdo, ki skrbi za javni red in varovanje zakonitosti? »Nikogar ne trpinčite in ničesar ne izsiljujte; bodite zadovoljni s svojo plačo.” O, ja: ker je »čar«, povezan z nošenjem uniforme, »tedaj« (….), pogosto vodi do zlorabe moči, izsiljevanja, drža gospodarjenja nad drugimi, ki tega sicer ne bi zmogli v življenje, glede na zagotovljeno plačo, ki so jo prejemali (in zdi se, da se zgodovina v tem smislu ne neha ponavljati). In potem sta tu navadna mož in žena, tista zraven, navadna, tista, ki nimata posebnih nalog in odgovornosti: ali lahko tudi onadva kaj naredita? In če da, kaj? Dve najosnovnejši deli dobrodelnosti: »Kdor ima dve tuniki, eno da tistemu, ki nima, in kdor ima kaj jesti, naj deli z drugim ki nima«, ali »obleči nagega in nahraniti lačnega«. Da nikomur ni težko, še najmanj pa »hic et nunc«, »tukaj in zdaj«, da so naše omare polne oblačil, ki so bila oblečena samo enkrat (ali morda niti takrat) in da trpimo za boleznimi, ki so povezane predvsem iz pretiranega počutja, bolj kot do podhranjenosti.
Zelo malo je potrebno za uveljavitev sprememb: če vsak začne delati svoj del, na svoj majhen način, pošteno, ne da bi se obremenjeval z drugimi, pravzaprav poskrbi, da imajo tudi drugi dostojno življenje, potem bo svet res začeti biti drugačen, kot je zdaj. Mislim, da Janez od nas ne zahteva preveč …
