Trmasti sin, spametuj se in se spreobrni, preden bo prepozno
Počasi se bližamo veliki noči 2025 v času vojne pred našimi vrati, vendar je v nas močna želja, da bi se prepustili voditi Božji besedi, ki je beseda upanja, življenja in vstajenja. Četrta postna nedelja nam pomaga nadaljevati to pot, saj v središče razmišljanja postavlja temo spreobrnjenja, usmiljenja in sprave. Ni naključje, da je evangelij svetega Luke, ki nas svetopisemsko spremlja v tem letu, opredeljen kot evangelij usmiljenja. Razlog za to definicijo je lahko razumljiv in intuitiven, ker se v tem besedilu različno omenja Boga, kot usmiljenega in nežnega očeta do svojih otrok, tudi tistih najbolj nehvaležnih in groznih. Samo preberite različne Jezusove prilike, o katerih poroča sveti Luka, in spoznali boste, kaj je Bog sam po sebi in v odnosu do vsakega izmed nas. On je Oče, ki pričakuje vrnitev grešnika, da povrne veselje in življenje tistemu, ki se je od njega oddaljil z grehom in vsakovrstno ločitvijo.
In ni naključje, da se nam v odlomku iz Lukovega evangelija za to četrto postno nedeljo pove prilika o izgubljenem sinu oziroma prilika o Očetu usmiljenja.Obstajajo tri prispodobe usmiljenja, ki se vrstijo ena za drugo in zadevajo izgubljeno in najdeno ovco, saj je izgubila stik s pastirjem in čredo; tista o drahmi, izgubljeni v njeni hiši, ki jo je nato našla ženska, po skrbnem pregledu celotne hiše in končno najbolj znana, in podrobno opisana, to je tista o izgubljenem in najdenem sinu. To je XV. poglavje Lukovega evangelija, ki poroča o teh zgodbah, osredotočenih na veselje, po izkušnji izgube nečesa pomembnega, kar je v tem konkretnem primeru stanje milosti, miru in duhovne sreče. Evangelij četrte postne nedelje nam torej ponuja priložnost, da razmišljamo o eni najlepših in najbolj ganljivih človeških in medsebojnih zgodb v evangeliju, ki jo je sam Jezus pripovedoval svojim poslušalcem, da bi razumeli bistvo svojega poslanstva in predvsem identiteto tistega Očeta, ki ga je poslal v svet, da bi našel izgubljeno, razkropljeno in prepuščeno samemu sebi.
Prilika o izgubljenem sinu namreč zaključuje trilogijo zelo jasnih in izrazitih sporočil dobrote in nežnosti Boga, ki čaka na vrnitev grešnikov. Človek je povabljen k iskanju Boga. Najprej gre za prepoznanje bede greha, odpadništvo, pa tudi osamljenost in trpljenje grešnika, ki se svobodno oddaljuje od Boga, misleč, da mu je dobro stran od očetovega ljubečega in zaščitniškega pogleda. Na koncu človek spozna, da je ubral napačno pot do te mere, da se v zavedanju lastnega neuspeha vrne k razmišljanju in predvsem začne ubirati pot vračanja in spreobrnjenja. Tako pridemo do gotovosti vsakega pravega vernika, in to je, da Bog onkraj vsakega človeškega upanja pozna in za vsakega od nas ohranja neomajno naklonjenost očeta do lastnega sina, ki čaka z ljubeznijo in ga z veseljem sprejme, ko se vrne k njemu. Poleg tega temeljnega vidika Božjega usmiljenja, ki se kaže do ponovno odkritega sina, moramo nato razumetii reakcijo sina, ki ni nikoli zapustil Očetove hiše, uživa vse, kar hiša ponuja, in ki, ko najde svojega uporniškega brata, odreagira na napačen način in nikakor ne tako kot njegov oče.
V bratovi slabi volji zlahka prepoznamo farizeje Jezusovega časa in tiste vseh časov, razdražene zaradi sprejema, ki ga Jezus izreka grešnikom. Ne izpodbija se njihova pravičnost, temveč njihova trditev, da so popolni in boljši od drugih samo na videz in ne po vsebini. Po stopinjah teh mož dolžnosti gredo tisti, ki se zapirajo v svojo versko samozadostnost, kot farizeji našega časa, ki se prav tako mislijo, da so pravični in popolni glede na zunanje spoštovanje Božjega zakona, v resnici pa nimajo srca in predvsem ljubezni in razumevanja do drugih, še posebej do tistih, ki delajo napake.Tudi oni so povabljeni, da odkrijejo Božjo dobroto in se spreobrnejo ter si povrnejo najresničnejšo razsežnost vere, ki je občestvo s Kristusom in z našimi brati. S to besedo smo vsi povabljeni, da izplavamo iz duhovnega in moralnega močvirja, v katerega pogosto zabredemo, da osmislimo svoja dejanja kot verniki in ljudje, ki smo takšni vsaj po imenu, redkokdaj pa v resnici.
Zato v prispodobi o izgubljenem sinu ta deček, ko je porabil vse svoje bogastvo (pa ne ekonomsko), ampak duhovno, ko je izgubil dostojanstvo sina, čuti nujnost, da začne znova od tam, kjer je začel, in prosi Očeta za odpuščanje. In to počne tudi zato, ker je v tisti deželi, katere ime ni omenjeno, nastopila lakota, ki ni samo pomanjkanje hrane, ampak tudi človekovega dostojanstva, do te mere, da se je dal v službo enemu od prebivalcev tiste pokrajine, ki ga je poslal na polja prašiče past. Želodec bi si rad napolnil s stroki, ki so jih jedli prašiči, pa mu jih nihče ni dal. In vemo, da so bili za Jude prašiči nečiste živali in vsakdo, ki je prišel v stik z njimi, je bil obarvan z nečistočami. Fant se tako znajde v stanju skrajne človeške, družbene in duhovne bede, iz katere se znova odpravi, da bi začel pot domov, da bi prosil odpuščanja in si povrnil izgubljeno dostojanstvo.
Na vratih hiše ga je čakal Oče, ki je opazoval obzorje in čakal na vrnitev tega sina, ki nikakor ni želel, da bi za vedno ostal daleč stran v popolni moralni, telesni in duhovni bedi. Zgodi se čudež spreobrnjenja in mladenič se vrne domov, predvsem pa se vrne k milosti in prijateljstvu z Bogom, skrbnim, usmiljenim in vedno prijaznim očetom do vsakega svojega otroka, četudi je najtrdnejši grešnik na tem svetu.
Tudi druga besedila Božje besede za to četrto postno nedeljo temeljijo na spreobrnjenju. Iz Jozuetove knjige prihaja to očarljivo sporočilo upanja, ki je zelo primerno za težke čase, v katerih živimo zaradi vojne v Ukrajini: »Danes sem odstranil z vas sramoto Egipta.« Zgodba izvoljenega ljudstva gre tudi skozi to privilegirano pozornost, ki jo ima Bog do njih. Izraelci so ostali utaborjeni v Gilgalu in kljub tej negotovi situaciji so praznovali pasho štirinajstega v mesecu, zvečer, v jerihonskih stepah. V zavesti izvoljenega ljudstva ostaja živa dobra tradicija, da se ne pozablja preteklosti odrešenja in osvoboditve. In velika noč se praznuje po obredu in tradiciji. Na dan po pashi so jedli pridelek dežele, nekvašen kruh in praženo žito. In od naslednjega dne, takoj ko so jedli pridelke zemlje, je mana prenehala. Izraelci niso imeli več mane; tistega leta so jedli sadove kanaanske dežele. Po dramatični izkušnji puščave, 40 letih preselitve, so prispeli v obljubljeno deželo in se vrnili na svoje domove. To je naša želja tudi za vse Ukrajince, razseljene osebe in begunce po svetu, ki so zaradi vojne morali zapustiti svojo državo in svoje domove pod bombardiranjem ali pa so umrli pod vojnimi napadi.
V veliko tolažbo za tiste, ki ljubijo mir, so tudi besede, ki jih je zapisal sveti Pavel kristjanom v Korintu v svojem drugem pismu, ki jim ga je pisal: “Bratje, če je kdo v Kristusu, je nova stvaritev; stare stvari so minile; glej, rodili so se novi. Vse to pa je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj in nam dal službo sprave. Kajti Bog je bil tisti, ki je v Kristusu spravljal svet s seboj, ne da bi prišteval pregrehe ljudi in nam zaupal sporočilo sprave. V Kristusovem imenu smo torej poslani, Bog sam kliče po nas. V Kristusovem imenu vas prosimo, spravite se z Bogom. Zaradi nas je Bog naredil za greh tistega, ki ni poznal greha, da bi mi v njem postali Božja pravičnost.” Sprava z Bogom, s seboj in s svetom je naša prva in temeljna zaveza kristjanov katere koli veroizpovedi.
Prilika o izgubljenem sinu, ki zaznamuje besedno bogoslužje te nedelje, je velik poduk za vse. Zdaj bolj kot kdaj koli prej, tako kot v teh najbolj žalostnih dneh v zgodovini človeške družbe, z vojno v Ukrajini, ki še traja, Bog pričakuje vrnitev uporniškega, avtoritarnega, avtokratskega sina, ki se je postavil proti vsemu svetu, si prizadeva za pravice in trdi, da jih absolutno nima. Kristus, ki ga v svojih govorih tudi omenja, da bi potrdil, da je na strani pravičnih, je bil znova in večkrat križan v tem in drugih spopadih, ki jih je povzročil v svetu, ker misli, da je prerok, mesija in odrešenik. Kako zavedeni smo ubogi smrtniki, od katerih nas bo zgodovina komaj pomnila, ko smo delali dobro, če pa smo delali zlo, nas bodo prihodnji rodovi sovražili in naše duše ne bodo počivale v miru vso večnost. To je tudi čas spreobrnjenja za tiste na svetu, ki delajo škodo sebi, drugim in vsemu človeštvu.
