Komentar Lk evangelija 13,1-9
Pomen tega odlomka evangelija je zaskrbljujoč. Spominjam se kardinalovega govora mestu. Carlo Maria Martinija. Po nepredstavljivi tragediji stolpov dvojčkov v New Yorku, se je zatekel k Lk evangeliju 13, da bi poiskal pomen. »V tistem trenutku (kairos)«, se začne besedilo Lk 13,1. Kateri? V tem kairosu (Lk 13,1) grozovitih novic Jezus oznanja evangelij božje potrpežljivosti. Kar se z neverjetno močjo odraža v našem tukaj in zdaj. Danes smo ponovno zasuti z novicami in posledično vprašanji. Jezus – v tej epizodi, ki jo pripoveduje le Luka – deluje v tem spopadu med nasprotujočimi si modrostmi ob vznemirljivih dogodkih zakrčen, nervozen in – po svojem slogu – ustvarja prispodobo. Povedati neizrekljivo. Provocirati poslušalce, da vstopijo v dogajanje.
V niti Lukove zgodbe je Jezus pravkar izrekel močne besede: »Ogenj sem prinesel na zemljo« (Lk 12,49). Ta zavest je v njem zorela postopoma, skozi zaporedna, nujna obdobja življenja: od krsta, do puščave, do izpovedi Simona Petra, do spremenjenja, ki je bilo umeščeno med obema oznanilima pasijona. Svojim sledilcem je dal moč in vztrajnost molitve. Vsa Jezusova pedagogika se združuje v ustvarjanje v srcih njegovih učencev percepcije, da se ne da živeti z delegiranjem, kot da bi bili v položaju gledalcev (tik pred tem je rekel: “zakaj tega časa ne razlagate sami?”). Njegova navzočnost je »ogenj«, pred katerim človek ne more ostati brez miru, ogenj, ki odseva na vse človeštvo: ogenj, ki gori, ne da bi uničil – kot se zgodi tudi v epizodi Mojzesa pri gorečem grmu (1. berilo). Vzbuja privlačnost in sveti strah. Če hodiš z njim, je treba tudi ob vsakem človeškem dogodku pristopiti s spoštovanjem, se pustiti spraševati, na lastno odgovornost. Tveganje vere v Boga, ki govori v človeški zgodovini. Takrat, kot danes.
V tem ozračju ti ljudje prihajajo k Jezusu z novicami, ki ciljajo na »senzacionalno«. Kaj pričakujejo od Jezusa? Posredovanje novic ni nikoli nevtralno dejanje, to vidimo tudi v teh dneh. Jezusov odgovor je zelo močan. Smisel poročanja o šokantnih dogodkih ni v tem, da bi druge izpostavili usmiljenju (»ubožci!«) ali obsojanju (»kdo je kriv?«), temveč v tem, da vse vključimo iz prve roke, kot človeka. To je, o tebi. Kar se zgodi nekaterim, je klic k spreobrnjenju za vse. Ta občutek enotnosti zgodovine, ki ji pripadamo, je temeljna razsežnost krščanske vere. “Vsi smo v istem čolnu,” je spomnil papež Frančišek v temnih dneh pandemije. Danes, tako kot na začetku, se za odgovore prosi vera. »Želim se približati in videti,« pravi Mojzes. Pogosto se zgodi, da ko se soočimo z nepričakovanim, v obtok spustimo lahkotne slogane. Toda Jezus poruši vrstni red vnaprej določenih odgovorov. »Želim se približati,« vzklikne Mojzes (prvo berilo): da, ampak kako? Bos – sezuj si sandale, to je sveta zemlja. To je božja zapoved.
Po 40 letih v puščavi začne Mojzes razumeti, da v njegovem življenju obstaja Božji načrt. Grm, ki gori, ne da bi ga uničil, mu to razkrije. In od daleč, bos, razume skrivnost nevidne bližine Boga, ki se sklanja nad bedočloveštva in je deležen trpljenja svojega ljudstva. Star je osemdeset let, videl je marsikaj žalostnega, toda njegova duša je pripravljena, da jo napade čudenje. Kot otrok. Kot tisti majhni, ki bodo podedovali zemljo. Tisti, ki je na pragu od daleč, umirajoč, bo dobro videl zemljo: »Mojzes je bil osupel« (Apd 7,31). Mojzes je živ človek v tej uri poklicanosti – četudi star. Želi razumeti in se približa. “Kako to?”. Pusti se povsem napolniti z vprašanji. Dolga ločenost, puščava življenja pri čredi, mu ni usahnila tiste duševne moči, zaradi katere se je pred 40 leti zapletel v prepir med rojaki. Je živ človek, čeprav je star je pripravljen, da se ponovno rodi. Izpostavljen je pristopni poti, ki na tisti visoki gori Horeb ni brez tveganja.
Prosimo, da se ta čudež obnovi kot darilo za nas v naših srcih, v teh žalostno ponavljajočih se dneh vojne. Čudo, spreobrnjenje k veri. Branje časopisa nas spodbuja, da si povrnemo občutek vere v našo pripadnost človeškemu stanju. Nič nam ni tuje, v vsakem dogodku gre za mojo človečnost. In to v veri v Jezusov križ, ta neizmerna ljubezen, goreči grm, ki je – zdaj – druga stran zgodovine. Kaj pomeni toliko trpljenja in nasilja, ki je v svetu in še naprej bombardira – prek novic – naša ušesa ljudi, ki trdijo, da so verniki? Schlier je ob komentiranju Apokalipse zapisal: »Zgodovinski dogodki so ‘trpljenje’, ki z oviranjem poskusa sveta, da se zapre vase, ustvarja prihodnost. Ja, ampak če jih vera prebere in se pusti vključiti. Nič človeškega, kar se zgodi, mi ni tuje. To je tisto, kar pomeni biti ljudstvo prerokov: pogled na dogodek, kjer je Bog »goreča« navzočnost, mi lahko spregovori, ker je na začetku – in od takrat naprej – On govoril v zgodovini. In ko govori me pokliče. »Spreobrnite se in verujte v evangelij«: vedno nov začetek.”
Prilika o figovem drevesu torej vdre, skoraj kot da bi si jo Jezus izmislil, da bi učenci razumeli, da so v tem, kar se je zgodilo, ogroženi. Izkoriščanje (dobesedno »zanič«) zemlje je nepravično dejanje, ki ga Bog ne more dopustiti. V univerzalni skrivnosti življenja ni dovolj vegetirati. Živeti pomeni obroditi sadove. Tudi za Mojzesa ni bilo dovolj, da je pasel Jetrovo čredo: moral se je posvetiti tisti čredi, ki je bila tako ljuba Bogu, da jo je moral spraviti dol, spoznati njeno bolečino.
Celo tako imenovane »slabe« dneve je treba spodbuditi, da obrodijo sadove, ki jih skrivaj obrodijo. Vera je neutruden boj, da bi vse, kar je človeško, obrodilo sadove. Jezus je moteč, ko predlaga to paradoksalno priliko. »Potrpite!«: to je njegova priprošnja, pristno branje človeške nesreče, neplodnosti. Intervenira s svojim kmečkim delom: prekopavanjem, gnojenjem. Kaj pomeni Jezus? Kaj je to potrpežljivo delo zbiranja zemlje okoli neplodne fige, krepitve njene rodovitnosti? V sebi zori »vrh« te prilike, ki je njegovo življenje. Premišljuje o izročitvi sebe grešnikom, o izpolnitvi službe »ljubezni do konca«: »Oče, odpusti!«. Oče in Sin sta se združila in v sredini je ta Sinova priprošnja, v središču “historia salutis”, ki je naše vsakdanje življenje. Tisti »morda bomo videli, ali obrodi sad«, kar ustreza tistemu »Poznam njegovo trpljenje« iz prvega berila, je že oznanilo velike noči.
Vse te dni se steka v klicu k spreobrnjenju – posamezniki, Cerkev. Nemočno smo priča nekakšnemu procesu »dekreacije«. Ki nas vse nujno kliče k spreobrnjenju. Spreobrnjenje k živemu Bogu, ki ga je razodel Jezus, potrpežljivemu in usmiljenemu Bogu do konca. Spreobrnjenje k temu, da bomo imeli odprte oči nad zgodovino, ki jo živimo, vendar ne kot kritiki ali oblikovalci javnega mnenja. Ampak kot tisti, ki se povezuje z Bogom, v priprošnji. V občutku odgovornosti za vsakega nesrečneža. Nihče ni nedolžen. V tem, da se pustimo povsem napolniti z vprašanji: “Rad bi videl ta dogodek… Zakaj?”.
