Predzadnja postaja
Postaja proti veliki noči, tako odločilna kot preizkušnja v puščavi, je dogodek Jezusovega spremenjenja na gori – zlasti v Lukovi različici, ki jo bogoslužje z razsvetljujočim paradoksom postavlja poleg 1 Mojzesove knjige 15 pogl., kjer Abraham, nomad na neznanih poteh, sam in brez prihodnosti, revež pod svodom zvezdnega neba, pozvan k zavezi. Jezus pa moli ponoči na gori in je pripravljen iti v Jeruzalem.
V drugemtekstu – po klicu – razgretem srečanju med Abrahamom in Gospodom, v srečanju iz oči v oči, polnem patosa, trčita dva dokaza: »Odhajam brez otrok, hlapec bo podedoval moje življenje« / Ampak: »Jaz sem tvoj ščit«. In Abram se strinja z besedo, »ki se mu je zgodila v videnju« (1 Mz 15,1). Izviren trenutek vere. Kdo med nami ne pozna te noči brez zvezd, ki nenadoma zasveti? Vera, ki je zastonjski dar, se ukorenini v srcu tega ubogega človeka. Abraham, naš oče v veri: mož brez zemlje in otrok. Človek brez prihodnosti. Abrahamov pogled je netolažljiv; toda Bog mu reče: »povzdigni oči«. In verjame. Srčni dogodek: brez opisa. Nič drugega kot to, da je “veroval”. Poslušanje, tišina, gledanje. Njegova vez z Bogom postane zanj luč, popolnoma svobodna, ki razsvetljuje njegovo noč – človeško noč. Naš. “Poglej v nebo in preštej zvezde, če lahko.” Zanašati se na Boga z vso močjo obupanosti, spraševanja, videti v oboku temnega neba zapisano obljubo zame. Od Abrahama do učencev, ki se spustijo z gore, da bi hodili proti Jeruzalemu. Mali Tereziji iz Lisieuxa, ki vidi svoje ime zapisano v ozvezdjih: pustolovščina vere. Vera Abrahamova, ampak tudi vseh Abrahamovih otrok po milosti. V kleti današnje zgodbe. Videti nenadoma tisti neizmerni obok, ki se je upognil nad ubogim človekom, poln zvezd, tihih in prepričljivih prič Božje zvestobe, je v njegovem poslušanju, ki ustvarja pogled. “Gospodova beseda je prišla Abrahamu v videnju.”
In Jezus, ki se po prvem oznanilu trpljenja povzpne na goro molit, je njegov nasprotnik. Luka pripoveduje dogodek izven aktualnega dogajanja, ki na novo nariše vse dogodke ne le v Jezusovem življenju, temveč v človeški zgodovini. »In zgodilo se je … (Lk 9, 28b). Prva otvoritev dogodka je Jezusova pobuda, da bi s seboj vzel tri učence in šel z njimi molit na goro. Dejanje molitve je vztrajno. Za Jezusa je molitev prehod v spremenjenje, kakor je – po Lukovem poročilu – začetek odločilnih dogodkov njegove življenjske poti, tečaj vseh ključnih prelomnic. Sinova molitev, izpostavljanje Jezusa, človeka a božjega sina, v pustolovščini popolnoma »razlastitvenega«, a hkrati absolutno generativnega, svetlečega in zanesljivega odnosa, ki je prav na ta način sposoben ustvariti novo zgodbo. Od Enega k množicam: molitev Sina je “žerjavnica” »druge« zgodovine človeštva in vesolja. V spremenjenju se skrivnost Jezusove molitve razkrije v vsej svoji »spreobražujoči« milosti.
Luka nam pravi, da se podoba Jezusovega obraza spremeni v drugo. Njegova bela oblačila izžarevajo svetlobo. Izpolnitev se kaže že na obrazu in oblačilih Sina, ki se pokoren Očetu odpravlja proti Jeruzalemu. Postava in preroki v pogovoru z Jezusom najdejo polnost luči. Sveto pismo oživi, do te mere, da govori o njem, v njem zaživi eksodus kot ključna razsežnost človeštva – »Poslušajte ga!«. V bistvenem dialogu s Svetim pismom, ki se kot v puščavi razplamti in postane jezik njegove vezi z “Abbo” – Očetom, je Jezus v molitvi Očetova beseda. To je za Luka globoko jedro preobrazbe. V molitvi je Jezusovo človeško obličje prežeto, Očetova ljubezen sije – v njem je kot notranja luč – in sveti. In oblačila se svetijo. V tej molitvi pusti, da zasije končna resnica vsakega človeka, končna lepota, sijoča luč, čudežnost človeškega telesa, ki ga razsvetljuje izbira Boga – »Izbranega«. Izvolitev – od Abrahama do Jezusa: kakšna pot razsvetljenja, iz notranjosti, ki jo obišče prijateljstvo z Bogom, in vanjo smo vpleteni: »Kdo bo obtožil Božje izvoljence?«.
Toda glej: učenci, ko vstopijo v ta oblak, tako svetel kot temen, izkusijo strah. Izvolitev ni izbira, ki se sekvestrira na zaščitenem in privilegiranem mestu: je izbira, usodna izbira, ki potiska k univerzalnemu eksodusu, ki privlači in straši. Ker se trije počutijo vržene v novo zgodbo, ki bo preobrazila tudi njih. To je molitev. Postaviti se pred Bogom v goloti obraza in telesa. Lukova lastna intuicija pri branju in pripovedovanju spremenjenja kot dejanja molitve nas mora vključiti. Manifestacija končne Lepote prihaja skozi molitev, tukaj in v drugih odločilnih trenutkih. V ječah zgodovine, v bunkerjih vojne. V srcu zadnje preizkušnje, v noči izdaje. Po zaslugi molitve se uvede nova »vizualna« funkcija, kjer je Bog sprejet kot Drugi in tudi zanesljivi Prijatelj. Bog, sprejet v svoji drugačnosti od naših sanj in naših potreb po zagotavljanju, gradnji, popravljanju. Bog vidi, kjer človek ne razume, a se pusti radikalno vključiti. Vzajemnost vere se razodeva v tem čudovitem diptihu liturgije druge postne nedelje, diptihu Abrahama in spremenjenega Sina.
Luč na njegovem obrazu in iz njegovih oblačil, osvetlitev Svetega pisma, je razburila učence; Peter, kot ponavadi, impulzivno bere: “… naredimo nekaj, da ustavimo ta trenutek”. So trenutki, v katerih lahko težo Božje slave v človeštvu, težo slave ljubezni sprejmemo le tako, da se pustimo zajeti njenemu oblaku, nenehnemu krstu v valu, ki je temen in svetleč hkrati. Učenci se v tej lepoti ne bodo mogli uveljaviti z delom, postavljanjem šotorov, ampak najprej, obkroženi s to slavo, tako, da se bodo odprli poslušanju Besede; in se v poslušnosti besedi spuščati s Tabora in se korak za korakom vzpenjati po poti do Kalvarije, pristanišča tistega presežka ljubezni, ki ga Tabor prednazori. Samo če bodo prisluhnili tej neverjetno nežni ljubezni in se pustili, da jih njena svetloba vodi po dolini Jozafat, dolini odločitve, bodo rešeni. “Poslušajte ga.” Nihče drug. Sin je edini zakonodajalec, učitelj in prerok. Izbranec. Ne sme se zamenjati z nikomer.
Iz tega razloga izročanje tišine, dokler Sin ne bo prepoznaven na križu, brez dvoma. Dogodek preobrazbe je zagozden v krizni kontekst: ni trenutek vzvišenosti, ampak leži med obema napovedima nasilne smrti. Tukaj je oznanilo, da je za Jezusa najprimernejša človeška oblika za slavo Ljubezni: oblika sužnja.
To nas zadeva prav zdaj, ravno v tem postnem času. Jezus želi, da učenci skupaj vstopijo v ta oblak. “Naše bedno telo bo preoblikoval v njegovo veličastno telo.” Izmučeno telo našega človeštva, ponižano z novimi uničujočimi, nesmiselnimi, diaboličnimi vojnami. Vizija slave je za sledenje njemu, Služabniku. Tudi mi na življenjski poti doživljamo potrebo po spremembi oblike. Toda oblika sužnja je sinteza vseh odlomkov: v obstoju Vstalega Jezus ostaja Jagnje, ki je bilo darovano. “Morphe doulou” – suženjska oblika je skrivnost, oznanjena v spremenjenju, v kateri Oče prepozna ljubljenega Sina in ga ponudi v poslušanje: skrajšana Beseda, tiha Beseda, dovršitev vsega Božjega govorjenja. Ne dosežemo ga po poteh posvetne moči, temveč s potrpežljivim potovanjem ljubezni, ki postane preprostost vsakodnevnih gest. Na tej osnovi se moramo vsak dan spreobrniti k lepoti velike noči. Spremenjenje je stalnica vere v vedno zapleteni človeški zgodovini. Luka ga ne zaman postavi ponoči. In v noči težkih časov, v katerih živimo, Jezusova molitev, upanje, ki ni zaman, odseva nepričakovane žarke miru.
