Izziv občestva proti delitvam človeške sebičnosti
Jezusova temeljna odločitev je bila ostati združen z Očetom v Svetem Duhu. Od takrat, ko je rekel, da želi »biti v v tem kar je Njegovega Očeta« (Lk 2,49), pri dvanajstih letih, do dramatičnega trenutka svoje smrti na križu, se je Jezus boril, da bi vedno ostal povezan z Očetom z močjo Svetega Duha, v odnosu sinovske pokorščine. Toda, ko je Jezus prevzel človeško naravo, se je moral nenehno soočati s skušnjavo, da bi prekinil to občestvo Sina z Očetom, saj se hudič lahko poistoveti s človeško sebičnostjo. Sebičnost privede do tega, da se vsak od nas preveč zanaša na lastne sposobnosti za osebno izpolnitev in odrešitev z oklepanjem materialnih dobrin, moči in težnje po slavi. Jezus se je moral nenehno boriti, da ne bi padel v past človeške sebičnosti. Nikoli ni učil sam in nikoli ni deloval sam, zanašajoč se zgolj na svojo človeško vest. Pridigal in delal je čudeže v občestvu z Očetom, z združitveno močjo Svetega Duha, ki je prebival v njem. Občestvo z Očetom v Duhu, zagotovljeno z hranjenjem Božje Besede »Voden s Svetim Duhom in voden po istem Duhu« (Lk 4,1a.c), je Jezus vedel, da samo vsakdanji kruh, ki teši lakoto in hrani telo, ni dovolj, temveč je bistvena predvsem duhovna in modra hrana »vsega, kar prihaja iz Božjih ust« (Mt 8,3b).
Da bi Jezus kot ljubljeni Sin ostal vedno povezan z Očetom v njegovem odnosu pokorščine, je molil in ohranjal hrano Svetega pisma v svojem umu in srcu. Jezusov upor proti trem skušnjavam, predstavljenim v evangeliju, je bil uspešen, ker je vedno navajal »Sveto pismo«: Mz 8,3 kot odgovor na prvo skušnjavo; Dt 6,13 kot odgovor na drugo skušnjavo; Dt 6,16 kot odgovor na tretjo skušnjavo. Vendar ni bilo dovolj moliti in se hraniti s Svetim pismom, kajti tudi tisti, ki zaupajo vase (hudič), kot odkrivamo v zgodbi o tretji skušnjavi, lahko odlično poznajo Sveto pismo, tako kot je Jezus citiral 90. psalm, da bi napeljal Jezusa, da skoči z najvišjega mesta v jeruzalemskem templju. Hudič je rekel Jezusu: »Sveto pismo pravi: ‚Bog bo svojim angelom naročil, naj te skrbno varujejo.‘« In dodaja: »Na rokah te bodo nosili, da ne boš zadel s svojo nogo ob kamen« (Lk 4,10-11 ustreza Ps 90,12). Sveto pismo lahko danes uporabljajo in zlorabljajo celo ljudje, ki želijo obogateti z uporabo vere kot finančnega posla, zlasti kadar skupina, ki jo tvorijo, v imenu Jezusa, daje prednost sektaštvu, delitvam in tekmovanju z drugimi cerkvami. Če se delitev podžiga v Jezusovem imenu, potem ne gre za delovanje Svetega Duha, ampak za diabolično delovanje človeške sebičnosti, ki veže srca ljudi na malikovanje denarja in varnost materialnih dobrin, na iluzijo moči in slave. Občestvo z Očetom je bilo zagotovljeno z zaupanjem v moč brezplačnosti božje ljubezni. Jezusovo temeljno izbiro sinovske pokorščine Očetu je bilo treba dan za dnem obnavljati z odtrganostjo njegovega srca od vsega in vseh na tem svetu in s pripravljenostjo dati Očetu na razpolago vse svoje človeško telo za odrešenje človeštva. Da bi se Jezus odločil ločiti svoje srce od vsega in se bil pripravljen popolnoma predati drugim, zatajiti samega sebe, se je moral naučiti zaupati v brezplačnost Božje ljubezni, moral se je naučiti, da vsak dan izprazni svoje srce vsakega pohlepa po posesti in vsake želje, da bi se rešil. Da bi lahko živel to radikalno odmaknjenost in to popolno darilo samega sebe, se je Jezus naučil boriti vsak dan, da bi vztrajal v tem, da je bil »poln Svetega Duha in voden od istega Duha« na težkem potovanju skozi puščavo svojega zemeljskega življenja. Morda se je zgodilo, da je Jezus nekaj časa preživel v puščavi, v samoti, da bi se pripravil na začetek svojega javnega poslanstva.
Vendar je dobro vedeti, da je Jezus trideset let živel v podeželski vasi Nazaret. Predstavljamo si ga, kako sta ga Marija in Jožef vzgajala, naj zaupa samo v navzočnost in moč Svetega Duha. Marija je v svojem življenju izkusila čudovito moč božje ljubezni, ki jo je naredila »milosti polna« (Lk 1,28). Jezus je pod skrbjo Marije in Jožefa »rastel in se izobraževal v modrosti in milosti pred Bogom in ljudmi« (prim. Lk 2,40.52). Štirideset dni življenja v puščavi pa nam želi sporočiti, da je bil Jezus skozi vse svoje zemeljsko življenje, še posebej v trenutku trpljenja in smrti, v vsem preizkušen tako kot mi. Zato evangelist Luka sklene z besedami, da se bo hudič pojavil v urah, ko se je zdelo, da ga je Oče popolnoma zapustil: ko je Jezus trpel in umrl pribit na križ. Naša temeljna odločitev je, da ostanemo povezani s Kristusom, našim Gospodom, v Svetem Duhu. Želimo biti »dobro pripravljeni učenci« in postati »kakor Jezus«, naš Učitelj in Gospod (glej Lk 6,40). Tako kot Jezus želimo tudi mi ohraniti v svojih srcih in mislih bogastvo Božje besede, ki smo jo slišali. Bog Oče, združen s Sinom v Svetem Duhu, nas vzgaja po modrosti apostola Pavla, ko nam pravi: »Beseda je blizu tebe, v tvojih ustih in v tvojem srcu«, to je beseda vere, ki jo oznanjamo« (Rim 10,8). Kakor je Jezus ostal nenehno združen z Očetom, zaupajoč v moč Svetega Duha, tako se želimo tudi mi odločiti, da ostanemo nenehno združeni z Njim in ga priznavamo za Gospoda svojega življenja. Če vsak dan obnavljamo to izbiro, da je Jezus v središču našega vsakdanjega življenja, bo Sveti Duh, ki je že prisoten v živem templju našega telesa, premagal vse skušnjave naših instinktov, naših občutkov in naših sebičnih misli.
Najboljši način za premagovanje skušnjav pohlepa po posesti dobrin tega sveta, malikovanja denarja, želje po občutku moči, ko brez spoštovanja uporabljamo vse, kar nas obdaja, in pehanja za slavo je, da izpovemo vero v Jezusa, našega Gospoda. Sprejmimo torej besede apostola Pavla kot Božje besede, ki nas vzgajajo v dobrem življenju njegovega kraljestva: »Če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen« (Rim 10,9). Sveti Duh v nas bo okrepil naše edinstveno zaupanje v Očeta, združenega s Sinom, in bomo vključeni v isto izkušnjo občestva. To občestvo je pravo odrešenje našega življenja, saj bodo naši odnosi z drugimi in z naravo postali odnosi spoštovanja, potrjeni z dejanji velikodušnosti in ne z dejanji, ki jih pogojuje korenina zla naše človeške sebičnosti. Sveti Duh v nas daje, da se počutimo »varovani od Najvišjega, v senci Vsemogočnega Gospoda« in nas vodi, da z zaupanjem rečemo: »Ti, Oče, združen s Sinom v Svetem Duhu, si moj Bog, moje zatočišče, moja trdnjava, v katero zaupam!« (Ps 90,1-2). Soočeni z nevarnostmi, ki prežijo na nas kot “hudič, ki išče koga bi požrl”, nesmiselnimi in norimi vojnami, ki se sproščajo po svetu, soočeni z gospodarskimi krizami in katastrofami, ki jih povzročajo podnebne spremembe, se oklepamo božje zaščite in ne zaščite orožja, vojske, kapitalskih rezerv na bankah. »Če zaupamo v Boga, bo z nami v stiski« (Ps 90,14), ker verujemo, da je »Gospod bogat z vsemi, ki ga kličejo« (Rim 10,12). V imenu »Kristusa Gospoda« verjamemo, da je mogoče premagati vse delitve, podreti vse zidove sovraštva, saj v »Kristusu Gospodu« ločevanje med Judom in Grkom, Rusom in Ukrajincem, črnim in belim ni več smiselno. Tako lahko tudi danes, ko darujemo svoje daritve na oltarju, kot so to storili Judje, častimo Očeta, združenega s Sinom v Svetem Duhu. Želimo priznati, da je samo on Gospodar naše zgodovine, Gospodar zgodovine tega tako trpečega in tako izgubljenega človeštva, ko hoče hoditi neodvisen od vsega na svojih nogah.
