Kdor govori z modrostjo, je tisti, ki uči z ljubeznijo, njegovo življenje v popolni pokorščini je za nas luč, pomoč.
Je Jezus res naš Učitelj in Gospod?
Kdo je prvi vzgojitelj v mojem življenju?
Ta vprašanja se pojavljajo, ker obstajajo tri skušnjave.
Prva skušnjava je, da si želimo preveč zaupati in postati učenci tega, kar nam narekuje vest, verjeti, da lahko hodimo sami, definirati svojo vero, svojo moralo, po meri, torej tako, kot želimo, glede na našo vizijo realnosti, zaupati v svoje projekte, želeti zadovoljiti svoje želje. Zaupajmo torej v svojo svobodo, da izberemo tisto, kar mislimo, da je za nas najboljše na poti našega obstoja. Okrog nas je supermarket verskih predlogov in izbiramo jih lahko po lastni presoji, tudi pod vplivom socialnih omrežij interneta. Druga skušnjava je, da se oklepamo »verskega načina življenja« in »vizije Cerkve«, misleč, da smo najboljši in popolni. To so storili farizeji, ki so se ponašali s tem, da so si zapomnili vse predpise postave, in druge sodili od zgoraj, zlasti grešnike in ljudi, ki so veljali za nečiste. Dogaja pa se tudi danes pri tistih, ki se identificirajo izključno s cerkvenim gibanjem ali z neokatehumensko potjo ali so nostalgični pri predkoncilski Cerkvi in kritizirajo Cerkev, ki se ukvarja s težkim procesom reforme, v luči drugega vatikanskega koncila in učenja papeža. Tretja skušnjava je slediti naukom najbolj znanih internetnih vplivnežev ali duhovnikov in pastorjev z odličnimi komunikacijskimi in oznanjevalskimi veščinami, slediti do potankosti vsemu, kar predlagajo. Vstali Kristus nas svari: »Ali more slepi voditi slepca? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni večji od učitelja; kdor pa je popolnoma izurjen, bo kakor njegov učitelj« (Lk 6,39-40). Želimo biti »dobro pripravljeni učenci«, ki se jasno odločijo, da bodo »kot Jezus«, naš edini Učitelj in Gospod. Da bi imeli Jezusa za svojega edinega Učitelja in Gospoda, ki nam govori z modrostjo in nas poučuje z ljubeznijo ter nas osvobaja zgoraj omenjenih treh skušnjav, smo poklicani, da prepoznamo svoje stanje grešnosti in poskrbimo za pravi zaklad, ki polni prazno vrečo naše krhke vesti in naše svobode, močno pod vplivom malikovalstva denarja in različnih naukov, ki niso v skladu z resničnim predlogom evangelija Očetovega kraljestva.
Želimo biti ponižni Jezusovi učenci. Čudovita podoba sita, ki jo je predlagal Ben Sirah, nas spominja na prakso izpraševanja naše vesti: »Ko stresete sito, odpadki ostanejo; torej, ko se človek prepira, se pokažejo njegove napake« (Sir 27,5). Vsakič, ko se ustavimo in razmislimo o svojih dejanjih, je kot stresanje sita peska. Drobni presejan pesek predstavlja lepoto naših dobrih del, v situ pa se pojavijo nečistoče, torej naše pomanjkljivosti, naše zmote, naša dejanja, ki niso v skladu z usmiljeno in zvesto ljubeznijo Očeta. Borimo se, da bi bili usmiljeni, saj je bil in je še vedno ljubeč, potrpežljiv in zvest Bog, naš Oče, do nas. Večino ostankov sita predstavljajo nasilne komunikacije, ki jih običajno izvajamo z besedami. Zlahka slabo govorimo o drugih, ogovarjamo, ljudi in dogodke presojamo instinktivno in nepreudarno ter postanemo znamenje teme in ne znamenje luči ljubezni. Nismo luč sveta in sol zemlje s tkanjem odnosov spoštovanja do drugih in bratstva, ker se še nismo naučili voditi Svetemu Duhu, ki prebiva v nas. Nasprotno, ostajamo sužnji svojih sebičnih nagonov, občutkov in misli. Jezusove besede o lažnih učiteljih, o »modrih«, ki so mislili, da so višji od drugih in so uboge in trpeče obsojali z arogantnimi in nasilnimi besedami, nam dajo misliti.
Vsi smo povabljeni, da postanemo ponižni: »Zakaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ‘Brat, naj izvlečem iver iz tvojega očesa’, ko pa sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec! »Najprej vzemi bruno iz svojega očesa in tedaj boš videl, kako odstraniti iver iz očesa svojega brata« (Lk 6,41-42). Žalostna podoba pokvarjene lončarske vaze, ko pride iz peči, nas opozori na prvo skušnjavo: »Lončarjeve vaze se preizkušajo v peči, zato je preizkušnja človeško razmišljanje« (Sir 27,6). Delamo se, da smo sami svoji keramičarji, ne da bi Oče, združen s Sinom v Svetem Duhu, bil naš lončar, ki nas oblikuje kuje, kakor On hoče. Vidimo se kot razpokane, slabo izdelane, grde vaze. Razpoke v posodi našega življenja so naše klepetanje, so površni pogovori, ki razkrivajo nepoznavanje Božje besede, ker še vedno ne znamo zadržati v sebi tega, kar nam Jezus sporoča z modrostjo in nas uči z ljubeznijo. Pogovarjamo se o nogometu, politiki, poslu, življenju drugih, ne da bi delili svojo izkušnjo vere, ker še vedno živimo tako, da se imamo za gospodarje svojega življenja, ne da bi si zmogli izboriti dragoceni čas za molitev z Božjo besedo.
V naši uporabi orožja svojega jezika se lahko primerjamo z rastlino, polno trnja. Seveda, če s svojimi besedami od zgoraj obsojamo druge, ogovarjamo, delimo ljudi na pravične in nepravične, čiste in nečiste, izvoljene in izključene iz občestva z Bogom, nismo kristjani, ki drugim ponujamo slasten sad fige in grozdja. Naj bo naš zaklad »gnojilo Božje besede« z živo vodo Svetega Duha! Danes želimo prositi vstalega Kristusa, naj bo kot čudovita drevesa, vzgojena z gnojilom Božje besede, ob kateri smo molili, hranili s hvaležnostjo v svojih mislih in srcu. Prosimo vstalega Kristusa, naj bo naša trta in mi njegove mladike ter Boga Očeta ki naj bo naš kmet, ki skrbi za nas z gnojilom Jezusovih besed modrosti in z živo vodoin ognjem Svetega Duha. Naše srce je kot koren rastline. Želimo sesati gnojilo iz Božje besede, oživljene z živo vodo Svetega Duha. Želimo si, da bi bila limfa, ki teče v našem telesu, izpraznjenem in ponižnem, zaklad Božje besede in evharistije, saj se z njo hranimo vsakič, ko se srečamo ob praznovanju Gospodovega dne. Vstalega Kristusa prosimo, naj nas naredi za ljudi, ki »iz dobrega zaklada svojega srca prinašamo dobrote« (Lk 6,45) in ta dobri zaklad je Božja beseda, ki jo s hvaležnostjo hranimo v sebi, potrjena z darovanjem samega sebe Jezusa Kristusa v njegovem telesu in v njegovi krvi.
Tako bomo dan za dnem vedno bolj rastli »kakor palma ali velika libanonska cedra« (Ps 91,13), ker sadimo korenine drevesa našega življenja »v Gospodovi hiši« (Ps 91,14). Prosimo vstalega Kristusa, naj nas nauči moliti z Božjo Besedo vsak dan našega življenja, da vsakomur pričuje, kako »je dobro zahvaljevati se Gospodu in prepevati imenu Najvišjega, oznanjati njegovo dobroto zjutraj, njegovo zvestobo vso noč« (Ps 91,2-3). Hvala ti Jezus, ki si premagal smrt in nas naredil »trdne in neomajne, vedno bolj napredujoče v delu Očetovega kraljestva, prepričani, da naš trud, da bi bili tvoji učenci, ni zaman« (1 Kor 15,58), ker si samo ti naš Učitelj in Gospod. Samo ti, Jezus, si tisti, ki govoriš z modrostjo, ti si tisti, ki učiš z ljubeznijo. Tvoje življenje v popolni pokorščini je za nas luč, pot in moč.
