Ljudje, molitev, telo: tukaj je naš Mesija!
Med redkimi dogodki iz Jezusovega življenja, ki so jih opisali vsi štirje evangelisti, je prav ta, ki ga premišljujemo in obhajamo v današnjem bogoslužju: krščevanje Janeza Krstnika v reki Jordan. Vsak od četverice evangelistov ga očitno predstavlja s svojimi značilnostmi, ki se odzivajo tudi na teologijo lastnega evangelija. Četrti evangelij (Janezov) ne govori o potopitvi v vode Jordana: poroča le o pričevanju Krstnika, ki vidi, da Sveti Duh počiva na Jezusu, ker želi pokazati Krstnika kot Kristusovo pričo, tisti, ki odpira pot Njemu, ki bo imel na sebi polnost Duha. Marko z bistvenostjo, ki ga odlikuje, govori o trenutku krsta v nekaj vrsticah, ki se neposredno navezujejo na Jezusovo poslanstvo, ki ga Duh potisne v puščavo, da bi bil skušan in – samo dvajset vrstic njegovega evangelija mine – da bi nato poklical prve učence, naj mu sledijo. Matej, ki predstavlja živahen dialog med Janezom Krstnikom in Jezusom, je zaskrbljen, da je vse doseženo “v izpolnitvi vse pravičnosti”, ker mora njegova skupnost, sestavljena iz vernih Judov, ki so postali kristjani, vedeti, da Jezus izpolnjuje vse, kar pripada zgodovini izbranega ljudstva.
In Luka, naš letošnji sopotnik, katero lastnost izpostavlja v svoji zgodbi? Zdi se mi, da lahko opazim tri stvari, o katerih drugi evangelisti ne poročajo in ki nas gotovo nekaj naučijo o Jezusu Mesiju.Prvič, Luka nam pove, da so bili »vsi ljudje krščeni«. Ne pravi “vsi” na splošno: jasno piše “vsi ljudje”. V »ljudstvu« ne smemo brati izbranega izraelskega ljudstva, temveč tisto, kar definiramo kot »ljudstvo«, »plebs«, množico ljudi brez oblasti, brez nazivov, brez grbov, brez privilegijev, katerih edini motiv je identiteta – in skorajda ponos – »krst«, »potopljenost« v božje usmiljenje, ki s simbolično Krstnikovo gesto pripravlja ljudi na srečanje z Mesijem; tako zelo, da v prvih vrsticah današnjega evangelija beremo o tej tesnobi ljudstva »v čakanju«, kjer so se »vsi glede Janeza v svojem srcu spraševali, ali je morda on Kristus«. Skrb »preprostega ljudstva« za odrešitev je vprašanje »srca«, strasti do odrešitve: nekaj, kar ne zadeva verskih avtoritet, pismoukov, farizejev, duhovnikov, ki se niti ne potrudijo obiskati Janeza, da nariše besede in geste odrešenja. Edini ne»skupni«lik, ki ga Luka povezuje s Krstnikom, je tetrarh Herod, za katerega pravi, da ga je grajal »zaradi hudobije, ki jo je storil«, k čemur je dodal tudi, da je »Janeza dal zapreti«: navsezadnje, ko se tisti, ki vladajo, ne pustijo voditi načelom pravičnosti, mislijo, da so pooblaščeni za vse, kar počnejo. Samo preprosti ljudje, brez kulture, brez nazivov, brez moči in brez pretenzij, so sposobni sprejeti sporočilo odrešenja: no, sredi vseh teh ljudi, celo Božji Sin, ki si sleče kraljevost in božanstvenost, pride na vrsto, da ga Janez krsti. Bog Jezusa Kristusa ne prihaja, da bi ukazoval ljudem, ampak da bi bil del ljudi in se jim dal v službo. In to lastnost bomo pogosto izpostavili v Lukovem Jezusu.
Tako kot bomo Jezusa v Lukovem evangeliju pogosto našli v molitveni drži, tako kot Luka poudarja v poročilu o krstu v primerjavi z drugimi evangelisti: »Medtem ko je bil Jezus tudi krščen in je molil, so se nebesa odprla in Sveti duh v podobi goloba se je spustil nanj.” Lukov Jezus živi krst kot resnični trenutek molitve, kot liturgijo (danes bi rekli kot zakrament), da bi že od začetka poudaril globoko vez intimnosti med Jezusom in Očetom, ki so jo njegovi starši z veliko muke razumeli in so ga svarili že od njegove mladosti, ko so ga našli po treh dneh “izgubljenega” v jeruzalemskem templju, ko je skrbel za Očetove posle. Zdaj se nam zdi povezava med Jezusom in Bogom Očetom očitna, a takrat, ko je bil živ, ni bila. Mesija, Kristus, je bil obravnavan in pričakovan kot politični voditelj in poglavar, z močno duhovno karizmo, a še vedno politični voditelj. Jezusova nenehna molitvena drža v Lukovem evangeliju nas bo pripeljala do razumevanja, kakšnemu kraljestvu bo on glava: brez njegove globoke in nenehne vezi z Očetom v molitvi, vsaki besedi in vsaki gesti, pa naj bo še tako revolucionarna ali kraljevska, morda, a zdelo se je, da nimajo zgodovinske podlage. Herod, edini kralj, ki ga Luka omenja v Jezusovem javnem življenju, bo večkrat ogrozil življenje Janeza Krstnika in Jezusa: z obema bo dosegel cilj, da ju fizično odstrani iz svojega kraljestva, a božje kraljestvo se bo pokazalo močnejše od katerega koli zemeljskega kraljestva. In še en Herod bo plačal ceno, Herod Agripa, nečak tega Heroda, ki ga bo Luka v Apostolskih delih predstavil kot preganjalca kristjanov: dal bo ubiti apostola Jakoba, a bo na koncu nesrečno razžrt od črvov. Pravi zaklad ni na kronanih glavah kraljev, ampak v nebeškem kraljestvu, kjer je – to so še vedno Lukove besede – zahvaljujoč življenju v miloščini in ljubezni zaklad našega srca varen pred lesnimi črvi in črvi, ki razjedajo duha.
In končno, tretja značilnost te pripovedi, kjer vse po zaslugi globoke vezi med Bogom in človekom po človeku Jezusu dobi »telesno obliko«, tudi Sveti Duh, ki se po krstu spusti na Jezusa. Vsi evangelisti pripovedujejo o Duhu, ki se je kot golob spustil na Jezusa: Luka pa želi poudariti njegovo telesno podobo, kajti niti Duh (brezsubstančna resničnost par excellence v skupnem pojmovanju) ni izvzet iz tesnega odnosa s človeštvom, z materijo, s telesom. Malo je treba storiti: človek se ne more rešiti drugače kot po telesni, materialni resničnosti Jezusove božanske narave, njegove človeške božanskosti.Božje in človeško se je v božični skrivnosti na čudovit način združilo in razodelo na še čudovitejši način. Tu se ne konča: javno življenje in poslanstvo Jezusa, ljubljenega Božjega Sina, sta se šele začela. Bog, s katerim smo lahko v stalnem dialogu v molitvi, a ga srečamo le v telesni obliki in globoko združen z življenjem ljudi, je natanko tisto, kar je človeštvo potrebovalo.
