V Kristusu, učlovečeni Besedi, smo vsi postali luč za druge.
Smo še vedno v polnem božičnem času, z nenehnim spominjanjem Božje besede na skrivnost učlovečene Besede, ki ga obhajamo vsako leto na določen datum 25. decembra. Danes nas Božja beseda te druge nedelje po božiču vabi k razmišljanju o temi učlovečene modrosti, ki je Kristus, Božja beseda, učlovečena v Marijinem deviškem telesu, da bi nam pokazala pot, kako razumeti in živeti življenje v perspektivi in v razsežnosti Boga, ki je postal otrok. Otrok, ki kot vsi otroci na svetu, iz mesa in krvi, ob rojstvu ne reče niti besede, ampak njegovo življenje pove vse od trenutka, ko se rodi, oziroma je spočet v telesu Blažene Device Marije. Današnje prvo berilo, iz knjige modrosti, nam kaže prav to pot in itinerarij vere in upanja v pesmi, ustvarjeni od Besede. Modrost se hvali, v Bogu se hvali, med svojim ljudstvom oznanja svojo slavo. V zboru Najvišjega odpira svoja usta, pred njegovimi vojskami oznanja svojo slavo, sredi svojega ljudstva je povzdignjena, v svetem zboru je občudovana, v množici izvoljenih najde svojo hvalo in med blaženimi je blažena, medtem ko pravi: «Tedaj mi je Stvarnik vesolja dal ukaz, tisti, ki me je ustvaril, mi je dal postaviti šotor in mi rekel: »Postavi svoj šotor v Jakobu in vzemi svojo dediščino v Izraelu, potopi si tvoje korenine med mojimi izbranci«. Pred veki, od začetka me je ustvaril, skozi vso večnost ne bom odnehala. V svetem šotoru pred njim sem služila in tako sem bil utrjena na Sionu. V mestu, ki ga ljubi, me je naselil in v Jeruzalemu je moja oblast. Ukoreninil sem se med veličastnim ljudstvom, moja dediščina je v deležu Gospodovem;
Skrivnost božiča je vsebovana v teh preroških besedah knjige modrosti, ki se nam danes ponuja kot začetno besedilo premišljevanja o Božji besedi, ki jo odmeva besedilo današnjega evangelija božične maše je prolog Janezovega evangelija. Danes se vračamo, da bi ponovno sledili celotnemu potovanju Božjega Sina, druge osebe Svete Trojice, edinega od treh Enega Boga, ki je prevzel človeško naravo in nam tako razodel samo Božjo naravo. Janez je zagotovo eno najbolj branih, meditiranih, preučevanih in uporabljenih evangelijskih in svetopisemskih besedil za trinitarično življenje in za krščansko življenje, saj je v tem besedilu, ki ga je napisal teolog evangelist, vse srce in izkušnja Gospodovega ljubljenca učenca, ki je tako lahko v svojem evangeliju zapisal lastnosti Boga, ki jih je razodel in so: večni, vsemogočni, Odrešenik, stvarnik, popolni človek in popolni Bog, ki ni daleč od nas, nam je blizu, da je Beseda postala meso in prišla med nas. Začasno bivališče v času, ki je predviden za dokončanje odrešilnega dela, toda bivališče, vzpostavljeno za vedno v njegovem Kraljestvu, ki nima časa, ni omejitev, ni omejeno v ozke prostore sveta in kontinentov, ampak je odprto. do neskončnosti in neskončne ljubezni. Te resnice vere imajo očiten pomen v življenju vsakega kristjana, ki mora v svoji svobodni pripadnosti Kristusu tudi razumeti, kaj je vsebina njegove vere in kakšen odnos do nje, ki jo mora imeti v smislu skladnosti in zvestobe. Tako zgledno naveden lik Janeza Krstnika v besedilu prologa nam lahko pomaga razumeti, kakšen odnos moramo imeti do Mesija, do Odrešenika, ne da bi potvarjali njegovo identiteto, temveč ga priznavali takšnega, kot v resnici je: pravo luč. ki razsvetljuje vsakega človeka in za to luč moramo pričati s svojim življenjem. Zato nas sveti Pavel v današnjem odlomku iz pisma Efežanom vabi, da razumemo našo poklicanost in ravnamo v skladu s svojo identiteto Kristusovih vernikov. On, iskren spreobrnjenec, pokončen zagovornik resnic krščanske vere, nas spominja, »da nas je Bog v Kristusu blagoslovil z vsakim duhovnim blagoslovom v nebesih. V njem nas je izvolil pred stvarjenjem sveta, da smo sveti in neoporečni pred njim v ljubezni, saj nas je vnaprej določil za svoje posinovljene sinove po Jezusu Kristusu, po namenu svoje volje, v hvalo njegovi veličastni milosti, ki nam jo je podelil v svojem ljubljenem Sinu.«
Naša osebna izkaznica, naša vizitka in če želimo naša zelena izkaznica vere ali zeleno potrdilo našega upanja v Kristusa, je v tem prehodu kristologija čista in preprosta. Izhajajoč iz te duhovne in ontološke identitete vsakega kristjana, se upravičeno sveti Pavel, ki je imel novice o veri efeških kristjanov v Gospoda Jezusa in o ljubezni, ki so jo imeli do vseh kristjanov, ki so tukaj opredeljeni kot svetniki, se nenehno zahvaljuje za njih in se jih spominja vseh v svojih molitvah, da bi Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče slave, dal vsakemu od njih duha modrosti in razodetja v spoznanju Jezusa Kristusa. Skratka, spoznati, ljubiti in služiti Gospodu, kajti vsi tisti, ki so prišli k veri, so pridobili zaklad ne v materialnem smislu, ampak v duhovnem smislu, ki ga nihče ne more vzeti tistim, ki se poglobijo v globoko spoznanje o Kristus. In poznati svetopisemsko pomeni ljubiti in služiti, da bi bil vredni neskončnega življenja.
