Posebno materinstvo
Zadnjič smo rekli, da je družina dar in jo je kot tako treba varovati, gojiti in povečevati, da bo obrodila sadove za ves svet in tudi za same člane družine. Iz konteksta družine pa na poseben način izstopa figura matere, brez katere bi bilo domače okolje pravzaprav obglavljeno ali pa vsaj ne bi imelo enake konsistence. Mati je posebej skrbna do svojih otrok, iz očitnega razloga, ker jih je ona rodila na svet, pa tudi zato, ker se čuti njihov sestavni del, del enega samega neločljivega telesa, ki ga tvori z njimi. Po drugi strani pa otroci in mladi najdejo v svoji materi prvo mesto interakcije in zaupanja, le njej razkrijejo tisto, kar bi drugim zamolčali. Kakšna izguba, ko žal mama umre, ko je deček še v nežni in razvojni dobi … Prizadeta je njegova rast, izobrazba in ne glede na to, kako močan je pri premagovanju travme, bo v vsakem primeru ostal neizbrisen pečat.
Tako nas tudi v božičnem vzdušju prevzame čar Marijinega materinstva, katerega lik na svoj način izstopa iz konteksta družine. Marijinega lika pravzaprav ni mogoče ločiti od Jezusovega otroka, tako kot nobene materinske figure ni mogoče ločiti od lastnega otroka. Kaj nam predlaga Jezusova Mati, ko skrbi za svojega otroka v neudobnem domu, kjer je rodila? Kako pastirji in prišleki od vsepovsod ocenjujejo podporo, ki jo Marija daje svojemu Jezusu? Vsekakor občudovanja in čustev. Negostoljubna narava jame, nezaslišanost in pomanjkanje možnosti za ustrezeno skrb do otroka, Materi ne preprečuje izražanja veselja, zadovoljstva, da ga je rodila, in ne zmanjšuje njene gorečnosti v njegovi bližini. . Marijinega materinstva ne narekuje le dolžnost in odgovornost ter dolžnost izpolnjevanja, temveč ga zaznamuje junaška, utemeljena in nesebična ljubezen do njenega Sina. Ljubezen, ki sprejme vsako žrtev in ki daje brez zadržkov, ne da bi karkoli izpustila in ne da bi karkoli odlašala.Ljubezen, ki ne more biti taka, če ni oplemenitena z vero in upanjem, ki sta že napeljala Marijo, da ima Dete za Besedo, Boga samega za svojega Stvarnika in Odrešenika, ki se je v njenem telesu učlovečil, da bi živel v vseh naših razmerah razen v grehu in ki bo torej s svojim rešilnim sporočilom dosegel vse ljudi. Vera v učlovečenega Boga povečuje Marijino ljubezen do njenega božanskega Sina, vendar je temeljna in kvalificirana posledica ta, da se bo razširila tudi na božanskost samega Sina in na njegovo človeško naravo. Ker se je ta Božja Beseda učlovečila v njej in s tem, da je postala človek, ni prenehala biti Bog, je Marija Mati Boga, katerega hči je hkrati kot bitje kot drugi.
»In zakaj se mi je to zgodilo, da je mati mojega Gospoda prišla k meni?« (Lk 1,48) je vprašala Elizabeta, medtem ko je tudi ona nosila svojega otroka Janeza, ki je očitno v Marijinem glasu zagledal svojega Gospoda, ki je pozdravljal. Marijino materinstvo, nas seznanja z dvema vidikoma oziroma dvema stališčema: 1) ona sama čuti, da jo je Bog s tem posebnim materinstvom privilegiral, razume, da je bila povzdignjena in da je kljub njej predmet posebnega zaupanja, zelo preprosta narava. Matere imajo vedno Božje odobravanje, kadar je njihova skrb za otroke neumorna; ko se hrani z vero, ne more drugega kot prinesti svoje rezultate in zato v tem Marijinem videnju najdejo spodbudo in motivacijo vse matere, še posebej tiste, katerih izkušnja je šele v začetku. Božja Mati, Marija bo hitro delila veselje ob prihodu na svet vsakega otroka in žalovala z vsakim dekletom, ki bi se proti svoji volji znašlo v nevarnosti, da bi spočelo otroke. 2) Z Božje strani je bilo usmiljenje do človeka tako veliko, da mu ni bilo dovolj, da je bil sam »Oče in Mati« (papež Luciani), ampak je hotel biti zasužnjen zemeljski materi, da bi tudi mi lahko koristi od njenega predvidenega materinstva.
Gospodova Mati namreč razširja svojo materinsko skrb na tiste, ki so »otroci v Sinu«, to je na vse ljudi, pri čemer je njihove težave, skrbi in težave prisvojila, kakor je prisvojila težave, skrbi in težave svojega Sina Jezusa. . Pod okriljem Marije Matere božje se znova poistovetimo z božičem, a glede na to, kako večnost v Otroku, za katerega skrbi žena, vstopa večnost v čas, da ga popolnoma prevzame. Tudi Bog, ki nima začetka in konca, je želel šteti leta svoje starosti, živeti določen čas, izračunati vsak trenutek svojega delovanja, začrtati dneve koledarja in živeti kot mi na poti vsako leto, tudi če židovski za razliko od gregorijanskega sledi luninim menam. Z drugimi besedami, Bog je želel z nami deliti tudi razsežnost časa in v varstvu Marije, svoje Matere, z nami uvaja novo leto, katerega dnevi ne bodo minili brez razodetja njegove ljubezni in njegovega usmiljenja, medtem ko bo Sveti Duh bo s svojimi darovi poskrbel, da se bo vest tistih, ki nasprotujejo nepogrešljivemu viru našega sobivanja: miru, korenito spremenila. Naj nam Gospodov dar omogoči, da dosežemo ta cilj v naslednjih mesecih.
NAJBOLJŠE ŽELJE VSEM ZA USPEŠNO LETO 2025
