Začnemo z božičem
Obhajamo nedeljo svete Jezusove družine; sveta morda zato, ker je popolna? Glede na evangeljski odlomek, bi rekel ne: otrok, ki pred polnoletnostjo (13 letni deček je lahko prvič obhajal “bar micvah”) izjavi, da je osvobojen družine, staršev, ki sta ga izgubita izpred oči, eden celo misli, da je Jezus v varstvu drugega, družinskega klana, s katerim so se podali na svojo raztreseno pot. Spomnim se, kaj je rekel papež Frančišek pred časom: Nazaretska družina je sveta, ker je osredotočena na Jezusa; izguba Jezusa v resnici (ta tema se vrača, na katero so me spomnili naši najstniki v svojem sporočilu dobrih želja), ustvarja začudenje in tesnobo pri njegovih starših, dva vidika, ki sta tako oddaljena, a združena na tej strani, malo ‘ kot svetloba in noč, na kateri smo ob Božiču tudi razmišljali.
Vračam se k skupni poti, ki jo običajno opravimo med božičnp osemdnevnico, in k temu, kar nam o tej temi povedo marsikateri svetniki: začudenje nad izjemno bližino (da ne rečem identifikacijo), ki jo doživlja nazaretska družina glede na težave, stiske in bolečine, ki jih doživljajo tudi mnoge naše družine še posebej na vojnih področjih. Jezus ne čaka do 25. decembra, da se rodi, on je že tam, v teh težavah, med temi družinami: pustiti se presenetiti nad Bogom, ki postane otrok, ki prihaja zaradi težav našega časa, pa tudi ki od tega časa rojeva v srcu željo, da bi Boga postavili v središče .. primerjam z Marijo, ki si pred težavami, ki jih doživlja, pred skrivnostjo Boga, ki vedno bolj vstopa v njeno življenje, ne razbija glave, ne išče razlag, ampak preprosto veruje, nosi v srcu, poskuša sestaviti vse, kar Bog premika v njegovem življenju. Koledar nam nalaga, da praznujemo praznik svete družine kmalu po božiču. Jezus je že mladostni Jezus, toda kot bi kdo mislil … Dejansko ne pridemo na božič, od božiča odidemo! Začenjamo zato, ker se Jezus ne rodi zato, da bi ostalo vse po starem, temveč zato, da se življenje vsakega od nas spremeni. Jezus, ki se je rodil, nam pravi: zmorete! Lahko se spremeniš, lahko živiš življenje, ki je po obliki evangelija. Kako lepo, da nam Bog znova pravi: lahko in ne moraš! Bog ni general, ki daje ukaze, ampak vzgojitelj, ki nam pomaga izvabiti najboljše iz nas in navdihuje želje: naredimo nekaj novega, kar se rodi v naših srcih in nas naredi v prave iskrice luči!
In potem ta tesnoba in vprašanje: zakaj? Zakaj si nam to naredil?
Vračam se k Mariji, ki varuje, dvanajst let varovanja, zelo dolga doba, ker je že tisto noč pred pastirčki in njihovo zgodbo zapisano, da je Marija varovala, zdi se, da varuje vso Jezusovo rast, njegovo zorenje kot naše. otroci zorijo, njegova rast pa ni podobna rasti v templju, o kateri nam govori prvo berilo. Samuel raste v službi božji v templju v senci velikega duhovnika; ne tukaj, Jezus raste v hiši, v senci matere in očeta. To je bilo njegovo mesto rasti. Vračam se k temu, kar sem rekel o sanjah, željah in obetih, ki jih kot skupnost in kot družine znamo dati (ali vemo, kako to storiti???) našim otrokom: Če ne, če nimaš kraja, kjer si zakoreninjen, kako lahko rasteš? Jezus je odraščal v običajnem življenju in iz evangelija (a ni to tesarjev sin?) dobro razumemo, da Jezus ni naredil nič izjemnega, da bi se razlikoval od drugih. Kako lepo: spet nam je rečeno, da Bog ni v izjemnem!
Rastel je. Treba je razmisliti o pomembnem: to, kar se je Jezus znašel pri tridesetih letih, je prišlo od tam:
– iz tega, kar je v tej hiši doživel in kako se je v tej hiši živelo,
– iz tega, kar je molil in kako so molili v tisti hiši,
– od tega, kar je imel rad in od tega, kako sva se imela rada v tisti hiši,
– od pozornosti in skrbi, ki je bila namenjena drugim in kako je bila dana v tej hiši.
Res je, da ima družina dragoceno vlogo v našem življenju. Odraščamo v senci ljudi in dogodkov; vse to ni vedno prepoznano, potem pa pridejo trenutki v življenju, da o tem razmišljaš in to prepoznaš. Na koncu se vrnem k svoji začetni misli o Jezusovi svobodi, ki ostaja vprašanje za danes: Da! evangelij nas uči tudi svobode. Jezus se oddalji od svojih staršev, tudi to je treba skrbno premisliti: Jezus zahteva tudi to. V hiši raste, a hiša ga ne pogoltne, ni zatopljen v načrte staršev, ni omejen v njihovih sanjah »Ali nista vedela,« pravi, »da se moram ukvarjati s stvarmi svojega Očeta?« In poklicani smo, tako kot Marija in Jožef, spoštovati sanje, ki prebivajo v vsakem otroku, ki prebivajo v drugem (pravim nas, ker včasih celo v cerkvi prelahko napišemo prihodnost fantka ali deklice). Obstaja razdalja, ki jo je treba upoštevati. In ni vedno lahko.
