Beseda je postala meso
Evangelist Janez naredi nekaj posebnega s stilskega vidika. Prolog je pravzaprav kasnejši dodatek k Janezovemu besedilu. Evangelist nam najprej poda nekaj informacij o življenju samega Jezusa, nato pa vstavi uvod v njegovo delo. Teološka sinteza celotnega evangelija, ki nam ponuja zelo visoko stopnjo špekulacij. Načelo nas vrne k knjigi Geneze. Janez želi poudariti, da je v Kristusu uresničeno novo stvarjenje in da je Beseda obstajala že od začetka, ker je delila večnost z Očetom. Vse stvari so nastale po njem. To je tema, ki jo je omenil Janez, a jo je Pavel podrobneje raziskal v svojih hvalnicah. Kristus je pred vsem in z njim se uresničuje ustvarjalno in skrbno delo. Kristusova oseba sega v ves čas in ni omejena na eno področje zgodovine. Dvignil nas je, da premagamo temo in osvetlimo s svetlobo.
Janez takoj izpostavi težavo pri sprejemanju Besede, ki se ne vsiljuje, ampak predlaga. V Janezovih skupnostih so bili tudi tisti, ki so izhajali iz Krstnikovih skupnosti in tem evangelist nakazuje, da namerava predhodnik odpreti pot Besedi, ki je bila tik pred vstopom v zgodovino in ni bila prava luč, ki je šele prišla. Čeprav je bilo vse ustvarjeno z mislijo na Besedo in je bil njegov prihod v zgodovino pripravljen, ga ljudje niso sprejeli.
Ponujene so nam že koordinate za razumevanje pasijona, ki ga pripravlja ves kontekst sovražnosti, ki spremlja ves Janezov evangelij. Janez, ki govori o skupnostih, ki so podvržene preganjanju, poudarja, kako Jezus vedno ni bil dobrodošel. Ob zavrnitvi so tudi tisti, ki so jo sprejeli in tem je Beseda dala moč, da postanejo prerojeni Božji otroci in torej osvobojeni greha, ki je ranil človeštvo. Beseda je vstopila v zgodovino in Krstnik to nakazuje, ker nam Kristus sporoča Očetovo obličje. Kratke poteze s čopičem nakazujejo teme, ki so bile drage Janezu Evangelistu. Bog sprejme Jezusa ali ne, predobstoj Besede in naloga, da jo nakaže. Luč je prišla na svet, vendar je niso vsi pozdravili. Bog vstopi v zgodovino, a najde svobodo človeka, ki ga lahko tudi zavrne. V Jezusovi zgodovini ne manjka sovražnosti do njega. Vso zgodovino človeštva je zaznamovala tudi razsežnost zavrnitve. Farizeji in goreči veliki duhovniki stare postave so pričakovali močnega Boga, Rimljani so bili tisti, ki so kristjane obtožili nepokorščine avtoriteti in skozi zgodovino je prihajalo do resničnih zavrnitev, ki so se imenovala drugače. V preteklem stoletju so velike komunistične in nacifašistične ideologije na različne načine skušale izbrisati z obličja zemlje vsak pravi verski pomen. Danes pa hoče dominantna kultura vsak simbol, ki spominja na vero, izprazniti smisla. Nove oblike, ki vsiljujejo kulturo, ki je daleč od krščanskih vrednot in zato resnično zavračanje Luči, ki prihaja na svet, da bi nam dala odrešenje. V tem kontekstu je kristjan poklican s svojim življenjskim pričevanjem, da je nosilec te luči. Janez govori sicer o judovskem svetu. Koliko nasprotovanja je bil deležen v svojem poslanstvu, koliko poskusov, da bi ga eliminirali, dokler niso uspeli s krivičnimi obtožbami. Farizeji in učitelji postave, ki se povezujejo z rimskimi zatiralci, da bi ga ubili, in kot opravičilo uporabljajo dejstvo, da bi s tem, da bi se razglasil za kralja, odvzel oblast imperiju. Jezusovo celotno življenje je zaznamovano z nasprotovanjem zlu in že od njegovih prvih krikov hudič načrtuje brutalne napade proti njemu.
Danes pa se isto dogaja znotraj novega Izraela, Božjega ljudstva, ko je napadeno papeževo učiteljstvo, ki ga svetniki, tako kot Katarina Sienska, opredeljujejo kot sladkega »Kristusa na zemlji«. Farizeji, doktorji postave današnjega časa, so tisti, ki s tem, da se utrdijo na brezkompromisnih položajih, zapirajo vrata milosti vsem, ki iščejo smisel svojega življenja. V zgodovini odrešenja se je vedno tako dogajalo: preroke so ubijali in niso sprejemali, dogaja se tudi Jezusu in se še vedno dogaja v Cerkvi.
Združeni s Petrom pa smo poklicani, da v Jezusu nakažemo Očetovo obličje in ga potem lahko pokažemo tistim, ki živijo v bolniški postelji, privezani na respirator, zaprti v zaporniški celici, žrtve vojne.
Povabilo je, da pogledamo Jezusa, ki je premagal temo sveta. Odrešitev je torej za vse, nihče ni izključen. Božje ljudstvo ne sme zapasti v isto zmoto, kot jo je zagrešil Izrael, ki, vezan na tradicije preteklosti, ne more sprejeti novega Boga. Obstaja nov odnos z Bogom, pravi Janez, ki ne temelji več na spoštovanju zakona, ampak na sprejemanju njegove ljubezni in ki ne temelji več na zaslugah ljudi, ampak na njihovih potrebah. To je novost, ki jo je predlagal Jezus. Vernik ni več nekdo, ki uboga Boga z upoštevanjem njegovih zakonov, ampak je podoben Očetu, tako da sprejema in prakticira ljubezen, podobno njegovi. V tem prologu želi Janez ljudem svojega časa in vsem nam povedati, da nas Bog s tem, ko je med nami postavil svoj šotor, uči, da je obdobje, v katerem je zaprt v legalistično logiko templja, mimo. Kjerkoli je ljubezen, tam je Bog. Edino čaščenje, ki ga Bog išče in prosi, bo življenje, ki ga živimo v vsakodnevnem služenju drugim, in v teh gestah imamo razširitev njegovega dinamizma ljubezni na človeštvo, ker zunaj ni druge oblike čaščenja, razen v njegovi Kistusovi Cerkvi (extra Ecclesiam nulla salus). Bog ni zaprt v določenem templju: Bog je prisoten v vsakem človeku in povsod, kjer sta ljubezen in služenje drugim, tam je Bog.
