Ljubezen in vsemogočnost
Rojstvo Boga v mesu je edinstven in s čisto človeškega vidika nepojmljiv in paradoksalen dogodek. Pravzaprav, če upoštevamo le vidik racionalnosti, stališče znanosti in naravni potek dogodkov, je nemogoče priznati, da se lahko neskončni in vsemogočni Bog uteleši z izbiro deviških materinih prsi. Tudi zaradi tega je krščanstvo izpostavljeno obtožbam različnih vrst in izvora.
V Dialogu svetega Justina z Judom Triponom slednji pravi, da ne more sprejeti, da bi bil Božji Sin rojen iz device in predvsem, da on, Stvarnik vesolja, obstaja pred Bogom Očetom in zagovornik vse od večnosti, morda sprejel, da se ustvari in postane človek: “To se mi ne zdi samo paradoksalno, ampak naravnost noro.”
Nesmiselno in za neverujočo in nekrščansko miselnost nepredstavljivo, da se Bog lahko čudežno učloveči tako, da postane otrok; nedopustno za tiste, ki so vajeni subtilnih diskurzov razumnosti. V času še starih klasičnih gimnazij je neki učitelj, sekularne, čeprav ne protiklerikalne miselnosti, med poukom vznemirjeno vzkliknil: »Fantje, ali res mislite, da je razodetje Boga mogoče v tako iracionalni, celo smešni obliki? Da Bog, neskončni in transcendentni, lahko postane človek??” Nemogoče, če na stvari gledaš s človeške perspektive; vendar ne, če imaš dovolj ponižnosti, da upoštevaš Božje stališče.
Zelo goreč Jud, ki se je spreobrnil in sprejel osebo Jezusa Kristusa, Pavel, je izjavil, da je »Bog izbral, kar je neumno na svetu, da bi osramotil modre; Bog je izbral, kar je šibko na svetu, da osramoti močne; Bog je izbral tisto, kar je neplemenito in zaničevano na svetu, da bi izničil stvari, ki so« in Bog je vedno štel modrost tega sveta za nespametno, svojo moč pa je kazal prav v vsem, kar imajo ljudje za šibko in nerazumno (1 Kor 1, 27 – 29). Kar se človeku zdi absurdno, je za Boga popolnoma izvedljivo; kar je za človeka neumnost in nerazumnost, za Boga je odrešitev in razlog za veselje in življenje. In predvsem Bogu ni nič nemogoče, niti tisto, kar uide našemu umu in našim predstavam; da bi dosegel človeka do konca in ga želel povrniti k sebi, Bog zmore to in še več, tudi zato, ker se nam je razodel v drugi luči, v ljubezni in usmiljenju. Malo verjetne vidike Božjega razodetja je treba podpreti kot resnične ravno zato, ker so človeško malo verjetni, a modri z Božjega vidika in junaštvo je sestavljeno ravno iz sprejemanja takega absurda. “Credo quia absurdum” je rekel Tertulijan.
Prezreti moramo prerogative racionalnosti in modrosti, ki jih razglaša ta svet, ki so poleg tega pogosto pokazale svojo zmoto in protislovno naravo na mnogih frontah; moramo se postaviti v Božjo perspektivo in sprejeti, da je On tisto, kar se nam je resnično razodelo: Vsemogočna Ljubezen. Kot tistega, ki mu je zaradi ljubezni do človeka vse mogoče, celo preseči običajna pričakovanja človeštva, celo prekiniti redni tok narave, ne da bi posegal vanjo in spoznal, vedno v korist človeka, kaj je samo po sebi iracionalno in nepredstavljivo.
Prerok Mihej (1. berilo) povzema te izbirne parametre s strani Boga v namerni izbiri oddaljenega mesta Betlehem. V zvezi s tem Winling opaža razliko med tem odlomkom iz Stare zaveze in njegovim citatom v Matejevem evangeliju: »In ti Betlehem iz Efrate, tako majhen«, za Mateja postane »In ti Betlehem, dežela Juda, res nisi najmanjše med glavnimi Judovimi mesti.« To očitno ni zato, ker bi želeli zanikati Mihejev citat, temveč zato, ker želimo povzdigniti njegovo prerokbo s tem, da majhno vasico v Galileji povzdignemo v velik kraj, vreden omembe: majhna vasica, ki je judovska geografija doslej malo upoštevala, postane pomembna prestolnica za izpolnitev obljub mesijanske ideje, ki se tam uresničujejo. Pravzaprav oba odlomka govorita o »gospodarju«, »poglavarju«, ki bo vesoljni pastir, Bog Emanuel z nami, ki so ga vsi pričakovali kot duhovnika, kralja in preroka. Ta nerojeni otrok je božanski otrok, ki ga Elizabeta brez obotavljanja, a z veliko privrženostjo in navdušenim navdušenjem prepozna za »svojega Gospoda« takoj, ko Marija pride v njen dom. Marija je pravzaprav brez zadržkov opredeljena kot »Gospodova mati«, po kateri Bog Sin po Očetovi volji in po moči Svetega Duha doseže našo človeškost in postane eden izmed nas, otrok in nato deček, mladostnik. in potem človek. Pravi Bog in pravi Človek.
Tudi Marija je, tako kot Elizabeta, kraj razodetja božje vsemogočnosti, ki se ne kaže kot taka, ne da bi se oblikovala kot ljubezen, in ki zanika človeško racionalstično pojmovanje: resnična Božja moč se izliva vanjo, ki ostaja daleč od želje po izbiri, med vsemi ženskami, kraljica, cesarica, plemeniti elitist visoke družbe; ne izbira največjega eksponenta kulture ali prefinjenega učenega špekulanta prestolnice ali pomembnega mesta. Da bi dokončal svoj načrt odrešenja z učlovečenjem, se Bog pokaže kot dialogičen in dobro naklonjen do zelo mlade vaščanke, kakršno lahko vsak dan srečamo na trgu ali pri vaškem vodnjaku, s čimer znova pokaže, da Božja neumnost zmede modrega in medtem povzdiguje ljudi, ki jih običajno smatramo za povprečne ali nepomembne.
Če povzamem za nas to četrto in zadnjo adventno nedeljo, verjamem, da nas vabi k bližini učlovečene Besede, daje pravi prostor veri in odpiranju srca skrivnosti, ne da bi skrbeli, če ne sovpada s pričakovanji, mislimi našega časa: če hočeš biti očaran, je bolje verjeti in se držati, kot špekulirati, zlasti zato, ker je tudi res, da je domnevna zmožnost sklepanja s strani ljudi pogosto v nasprotju s potrebami razuma enako. Vera pa odpira toliko vrat, kolikor je poti, po katerih lahko Bog pride do človeka tako, da se z njim identificira.
