Komentar Gen 3,9-15.20; Ps 97; Ef 1,3-6,11-12; Luka 1:26–38
Današnje bogoslužje nas vabi k premišljevanju Marije, »milosti polne«. Ko gre za brezmadežno spočetje se pogosto znajdemo v situaciji, da moramo izbirati (vsaj) med tremi vrstami reakcij. Prvi, ki bi ga opredelil kot “vsevedoč”, je nevera, značilna za sekulariziran svet, kakršen je ta, v katerem imamo srečo živeti, in neopozitivizem, ki pripisuje pomen le znanstvenim dokazom. S teološkega vidika nas zmede Marijino brezmadežno spočetje, to je dejstvo, da je bila »ohranjena, bi rekli, imuna pred vsakim madežem izvirne krivde od prvega trenutka spočetja« – ta praznik slovesno razglasil Pij IX. 8. decembra 1854, pred natanko 170 leti. Z deviškim spočetjem Jezusa se rodi otrok brez sodelovanja moža. In če Cerkev oznanja deviško spočetje zato, ker je vedno živela v stanju deviškosti a očitno nepremostljivega predsodka, ki presega naše spoznanje, izhaja vse večja nenaklonjenost prazniku, ki ga je krščansko ljudstvo v preteklosti vedno zelo ljubilo in sprejemalo kot samoumevno.
Drugi je ugovor, ki bi ga sam opredelil kot “odpovednega” in je očitno bolj niansiran in manj absoluten. Brezmadežno spočetje je del skrivnosti, ki je ne smemo poznati in o kateri si je odveč »razbijati glavo«. Dejstvo, da je bila Marija spočeta »brez greha«, je mogoče razložiti z Božjo naklonjenostk ženi, poklicani, da je mati njegovega Sina in kakor on obvarovana vsakega madeža greha. Ni nam dano vedeti »kako«. To je tudi homiletični model preteklosti in pogosto tudi sedanjosti.
Tretja reakcija temelji na Božji besedi, saj se moramo zanesti nanjo: morda nam pove kaj več. Ponuja nam možnost vstopa v skrivnost. Pove nam, da je Marija v vsej ponižnosti sprejela živeti v svetu, ne pa vstopiti v prvotno nasilje sveta, v poželenje, zaradi katerega so ljudje in stvari predmet poželenja: v tem smislu je Brezmadežna. Vendar je vredno, sledeč intuiciji francoskega filozofa in antropologa Renéja Girarda, to marijansko značilnost povezati z deviškim spočetjem Jezusa, skrivnostjo, ki jo bomo obhajali v prihajajočem božiču. Girard piše: »Reči, da je Kristus Bog, rojen od Boga, in reči, da je bil spočet brez greha, vedno pomeni ponovno potrditi, da je popolnoma tuj temu vesolju nasilja, v katerem so ljudje zaprti od začetka sveta, to je, od Adamovega časa…” [Opomba: René Girard, Skritih stvari od ustanovitve sveta, Adelphi, Milano 1983, str. 283]. A če je Kristus edini nedolžen, ni kriv samo Adam, ki je tudi spravil človeštvo v tisti krog, iz katerega ni nikoli izšlo. Vsi ljudje si delimo to arhetipsko krivdo in v tem smislu je greh resnično izviren. Toda poskusimo dojeti pomen vsega tega skozi branja, ki jih predlaga Cerkev.
Prvo berilo je vzeto iz Geneze. Smo v mitskem Edenu. »Sovraštvo bom postavil med te in ženo,« pravi Bog vabljivi kači, simbolu pohlepa. Pravzaprav je dogajanje v Edenu zaznamovano prav s tem občutkom. Bog je moškemu in ženski postavil mejo. Bila je meja želje. Danes je to mejo težko razumeti, saj človekova želja ne obstaja. Če je nekaj mogoče, je tudi legitimno. Želja je pomembnejša od lastne zadovoljitve, kajti ko je želja zadovoljena, se takoj pojavijo druge, ki zahtevajo nadaljnjo zadovoljitev, v neskončni spirali. To dokazuje, spet po Girardovi misli, globoko strukturo človeškega vedenja in razkriva tako imenovano “trikotno” naravo želje, to je dejstvo, da ko si želimo, tega ne storimo tako, da spontano izberemo določeno kakovost želje želenega predmeta, ampak namesto tega dovolimo, da na nas vpliva prestiž, ki ga ima za nas oseba ali agencija (resnična ali namišljena), ki si pred nami želi ta predmet ali čuti zanimanje za njemu podoben predmet. Neizmerna želja velja tudi za odnos v paru. Če dovolimo, da nas zgrabi želja brez upoštevanja kakršnih koli meja, postane drugi predmet naše želje, torej se objektivizira, po progresivni poti poželenja: to pomeni, da drugega želimo zase. Toda drugi postane tudi meja naši brezmejni želji: hočemo, kar ima drugi, kar pripada drugemu. In končno ta nezmerna želja pomeni, da drugi za nas postane instrument za njeno zadovoljitev. Razmerje med neenakimi: smrt vsake vzajemnosti.
To je strašna skušnjava, ki smo ji tudi mi izpostavljeni vsak dan. Pomislimo na tako imenovane “feminicide”, o katerih poslušamo vsak dan. Marijina zgodba ne sledi tej paradigmi, od tod »sovražnost« s skušnjavcem, njuna absolutna nekompatibilnost. Marija ni sužnja želja. Njen odnos z Vsemogočnim je pristen, od bitja do stvarnika, brez poželenja. Dostojen dom torej – kot pravi uvodna molitev praznične evharistije – za Sina. S spočetjem Jezusa »reši« v sebi samo Božjo krhkost in jo brez poželenja daruje svetu.
Ta stran Geneze je pomembna in na splošno preveč površno meditirana. Ima antropološki pomen, ki nam ne sme uiti. Adam in Eva, naša bajeslovna »pradoma«, se skrivata, poskušata skriti, na klic Boga pa je tam … »Tukaj sem« … »Tukaj sem!« Marijin odgovor: Ne boji se pokazati Bogu, s svojo krhkostjo ženske, s svojimi strahovi … Adam in Eva drug drugega obtožujeta, gre za arhetipski razpad odnosa, ki vedno vključuje prevzemanje odgovornosti za drugega. Marija pa sprejema Božji predlog s ponižnostjo, čeprav se z razumljivim strahom vpleta v odnos. Svoj odnos z Jožefom postavi na kocko. Adam in Eva hočeta tekmovati z Bogom, sprejmeta povabilo delivca, ki jima obljublja, da bosta »kakor« Bog. Marija, nasprotno, sebe pojmuje kot »služabnico«: »Tukaj sem, služabnica sem. Gospod, naj se mi zgodi, kar si rekel«, kot nas spominja Lukov evangelij, ki ga oznanjamo na ta praznik. Ta pesem bi bila dovolj, da bi izrazila ves Marijin pogum: od »da« do oznanjenja, do »da« za učenje njenega Sina, do tragičnega »da« ob vznožju križa.
Vzgojena v tem očetovskem in hkrati materinskem pojmovanju Boga, Marija ustvarja pristen odnos z Neizrekljivim, osvobojen nevarnosti ujetosti, med krhkim egom, ki se zaveda svoje ustvarjenosti, in večnim Ti, v vzajemnosti drugačnosti – Ona, tako močna, je tako kot vsakega od nas zaznamovala s tapeinozo, z majhnostjo, z občutkom omejenosti in stvarnosti, prav (tisti, ki ga je manjkala Evi, podjarmljena od skušnjavca) – in kljub neskončni razdalji jo je Bog ovijal s pogledom dobrohotnosti, tako kot mati povija svojega otroka v plenice. Marija res more in mora postati vzor našega življenja kot zakonca in družine. Par in družina imata pomembno nalogo, ki je danes še posebej aktualna: sprejeti in obvladati strah, ki kroži v naši vsakdanji realnosti. S strahom se je mogoče soočiti in ga obvladati z oznanjevanjem dobrote in sočutnega Božjega pogleda, ki skrbi za najmlajše in uboge. Sočutje je tako kot usmiljenje močan občutek, očetovski in materinski. Bog trpi z vsakim od nas. Pozdravlja in obvlada vse naše krhkosti, naše strahove, občutek meja in dojemanje neštetih življenjskih porazov, tudi tistih, ki se zdijo nepopravljivi, pretežki, da bi jih prenašali.
Tega občutka sinovske odvisnosti od Očeta, ki ga je evangelizirala ženska, ki se je v sebi znala zoperstaviti zlu v svetu (v tem smislu je res Brezmadežna), pa se ne da spremeniti v pasivno držo, ampak zahteva aktivno prisotnost v svetu, ki je sposoben občutljivo dojeti potrebe in nujnosti drugih. “Tukaj sem!” obstaja. Če me potrebuješ, sem tukaj. Če si me izbral, se ne bom umaknila. To nam v bistvu pove Pavel v drugem berilu iz apostolovega pisma skupnosti v Efezu: »In tudi mi smo imeli svoj delež, ker smo zedinjeni s Kristusom; v svojem načrtu nas je Bog od začetka izbral.” In Bog izvaja vse, kar je ustanovil.” Toda da bi bili Božji otroci, povezani z njegovim načrtom, združeni s Kristusom, da bi v celoti izkusili Gospodovo očetovstvo, moramo najprej razumeti naš človeški položaj kot bratje, da bi živeli odnos solidarnosti z drugimi, da bi se odprli svetu z vsemi primernimi in nepogrešljivimi politikami za spodbujanjem novih skromnih, treznih in podpornih življenjskih slogov v svetu. In predvsem spodbujati v zakonu in družini tisto držo, ki je bila značilna za celotno Marijino življenje: upanje. Seveda je danes težko upati. Lahko še upamo? To zmoremo, ker je On, Gospod, naredil za nas – kot nam pove 97. psalm – čudovite stvari, naredil je čudeže, pokazal je svoje odrešenje. Za vsakogar.
