V tem tednu se začenja novo bogoslužno potovanje, ki kot prvo vključuje obdobje priprave in čakanja, notranje priprave v znamenju praznovanja in veselja. Govorimo o adventnem času, ki ga je Cerkev sprva uvedla, da bi se ga odrekla poganski ideja o “adventu” (tj. prihodu) cesarja ali božanstva, ki so ga ljudje morali častiti. V prvih stoletjih je krščanski advent nadomestil pričakovanja poganstva: Tisti, ki »pride« in ki ga pričakujemo, ni plemenita in visoka oseba, ampak sam Bog, ki želi vstopiti v zgodovino, da bi jo prevzel v celoti. Resnični prihod, ki ga pričakujemo, je Bog, ki hoče prevzeti človeštvo že od zgodnjega otroštva in se tako narediti za Otroka, ki bo v vseh pogledih eden izmed nas. Adventni čas je torej čas pričakovanja, priprava na božič Božjega Sina, ki prihaja v telesu, priprava na neizrekljivo pojedino Vsega, kar vstopa v delček vesolja (Hans Urs von Balthasar).
Štirje tedni, ki so pred nami, nas vabijo, da ne pustimo, da božični dan pride in ostane skoraj neopažen ali pa ga preživimo zgolj v imenu razkošja daril, poželenja in nezmernega uživanja; Božič se ne sme pojavljati v našem življenju skoraj kot praznovanje brez praznovanja, ampak se je treba na njegovo praznovanje pripraviti v zavedanju, da je tisti, čigar rojstvo praznujemo, tisti, ki nas obiskuje v posebnem bogoslužju 25. decembra, ker je prišel v zgodovino pred več kot dva tisoč leti, ampak prihaja vedno na novo v v tisti zdaj mojega časa. Prišel je med nas, živeč tanek in brez obrambe v neudobnem domu v Betlehemu, podvržen negotovim staršem v povsem težki epohalni razsežnosti, čeprav zaznamovan z mirom Oktavijana Avgusta. Pripravljati se na božič torej pomeni spomniti se na dogodek, ki nas vključuje tako kot Betlehem, in čakati na njegovo praznovanje v zavedanju, da ga bo sam oživil in nam prinesel vse njegove odrešilne prednosti.
Pravzaprav priprava na praznovanje božiča ne predstavlja banalnosti drugotnega pomena: Jezusovo rojstvo v mesu se mora pripravljati v duši z nenehnim premislekom, da se Bog sam razodeva, medtem ko drugi ljudje tipajo za Bogom, v svetu v njegovi veličini in neizrekljivosti in On, ki ga ne poznamo, nam je preprosto oznanjen (Apd 17, 16 – 21), da lahko z vero sprejmemo resnico in po tej skrivnosti, ki se nam razodeva, lahko postane merilo življenja.
Advent je pričakovanje duhovnosti, sprejemanja daru, ki nam ga je Bog dal od samega sebe, in ponovnega prizadevanja za povzdigovanje duše. Je nenehno obnavljanje izpovedi vere, povzdigovanje nas samih, katerega nepogrešljivi pripomočki so molitev, meditacija, premišljevanje Božje besede, kajti iz teh virov lahko spodbujamo privrženost skrivnosti Boga, ki postaja človek, da živimo kot divinizirani ljudje. Očitno je, da je vera spodbuda, da najdemo Boga, ki prihaja v podobi zapuščenega Deteta, v tistih, ki jih vidimo zapuščene in zatirane, to je v ubogih, ponižnih in nemočnih, in posledično v molitvi in meditaciji, ki vodi v konkretna dela dobrodelnosti in gostoljubja. Če bo to spodletelo, se bo vsaka duhovna konstrukcija, ki smo jo zgradili, očitno podrla in kakršen koli trud v korist duha bo zaman.
Štirje bogoslužni tedni, ki jih bomo preživeli, pa niso omejeni le na čas čakanja na datum, čeprav je razburljiv, 25. december. Pravzaprav nas spominjajo, da je vse življenje nenehno čakanje na Boga, ki prihaja v vseobsegajoči obliki naše izkušnje; kot današnji dan, ki močno vpliva na naša življenja; Preteklost, ki se je spominjamo, in Prihodnost, proti kateri moramo stopiti z zaupanjem in ki jo je treba medtem graditi opeko za opeko v trenutnih razmerah. Jezus Kristus je isti včeraj, danes in na veke (Heb 13,8), ne samo v smislu, da je nespremenljiv in vseprisoten, ampak tudi v širšem pomenu, ki je prav zato, ker zaznamuje celotno naše življenje, naša preteklost, naš danes in naša prihodnost. Jezus je torej prišel, prihaja danes in bo prišel jutri in se ga načeloma pričakuje vedno in v vsakem čakanju. Njegov prihod med nas in njegovo bivanje med nami je kvalificirajoče, ker nam daje perspektivo smisla, temelja in dokončnosti vsake omejene resničnosti; spomin na preteklost, tudi z njeno negativnostjo in zmotami, se usklajuje z vsakodnevnim ustvarjanjem sedanjosti in iz tega korak za korakom z gradnjo prihodnosti, medtem ko nam vera pravi, da je Kristus tudi naša prihodnost. Dejansko ga čakamo v slavi ob koncu sedanjega zgodovinskega obdobja.
Jezusovo opozorilo, naj se izogibamo zapravljanju časa in sredstev za dobrine, za nekoristne skrbi je znak prihodnosti, ko se bo Jezus v nepričakovanem trenutku vrnil v slavi; vendar pa ga je treba razumeti kot veljavnega v vsakem trenutku: če je vsaka priložnost ugodna za srečanje z Gospodom, ki prihaja, prav tako vsak trenutek preti grožnja, da bomo to srečanje zamudili ali da ga lahko spremenimo v priložnost poslabšanja ali obsodbe. To se zgodi, ko trdovratno dajemo prednost poti zmote pred Božjo pravičnostjo, kot jo predlaga prerok Jeremija (1. berilo), ko namenoma izberemo suženjstvo namesto svobode, ki jo zagotavlja zakon, ki ga je Bog vklesal v naša srca; ko greh trdovratno vpliva na naše življenje namesto same svobode Božjih otrok, prerok napoveduje veličastne čase, v katerih bo zmagala pravičnost, neomejena obdobja miru in blaginje, metaforično mesta veselja, ki sledijo iz upanja in to je namen. adventa v našem življenju; Vendar pa je dajati prednost nečimrnim varnostim in navideznim tolažbam greha kot primatu občestva z Bogom enako izgubi vsake ugodne priložnosti in neizogibnemu škodovanju sebi. Greh je propad, ker povzroča poraz.
Advent je prav čakanje, ki ga zaznamuje naš poraz nad grehom, ker sami od sebe zla ne moremo odstranitit iz življenja, bo pa Gospodov prihod za nas odločilen vir veselja, kot pravi interaktivni prostor zaupanja v božje obljube. Tako ob božiču kot v preostalem življenju.
