Današnje praznovanje je točka sklepa poti bogoslužnega leta, kar na prvi pogled ni nek višek odrešenjskega dogajanja znotraj Cerkve: lažje bi si predsgavljali, da je to točka prihoda vstajenja, dokončna zmaga Očeta nad grehom in njegovega najljubšega orožja, ki ga predstavlja smrt. Seveda je tako, a najtežja zmaga (da, tudi za Gospoda so težke zmage) se bije v srcu človeka: uspeti pustiti, da svetloba vstajenja vstopi tudi tja. Današnje praznovanje je točka prehoda, ker nam odstira, kaj pomeni vstajenje, ko ga sprejmemo v naše meso, v vsakdanje naše bitje in žitje. Ključni koncept je v bistvu naveden v konceptu: služiti pomeni kraljevati.
V tej luči lahko gledamo na vstajenje: zakaj je Jezus moral skozi vse, kar je doživel od učlovečenja do križa? Ker je s tem zacelil rano, ki jo nosimo v sebi od izvirnega greha naprej, ki pomeni prelom z Bogom, z drugimi in s seboj. Ta rana nam je bila zadana tam, kjer smo imeli možnost z ljubeznijo in nežnostjo pogledati na svoje rane, posledica tega je, da nismo mogli več verjeti, da nas lahko nekdo resnično zastonj ljubi. Vse naše življenje je konstrukcija v obrambi pred tistim, kar je zunaj nas, vključno z Bogom, ki nas ljubi.
Jezusovo poslanstvo je, da nas ozdravi, ko je prišel iz nebes, da nam služi, da skrbi za nas. Kot pri zadnji večerji, ko Jezus ve, da je vse položeno v njegove roke, da se bliža trenutek vrnitve k Očetu, je pustil znamenje, ki vse pojasnjuje: sleče svoj plašč (znamenje kraljevosti) in umije noge apostolom kot je bil običaj za sužnje oz. služabnike. Jezusova moč je v njegovi brezmejni ljubezni, ki ga osvobodi vsakršne nejasne ideje o samoljubju in mu v popolni svobodi omogoči, da živi svoje življenje za nas. Današnji evangelij vse to vključi v začetku Jezusovega sojenja, kot ga Janez pripoveduje (najbogateje s podrobnostmi): Jezus je predstavljen zvezan v verigah kot najnevarnejši morilec in z malo verjetno obtožbo (»če ne bi bil kriv, ti ga ne bi predstavil”). Prvič ga vidi Pilat in iz njegove notranjosti prihaja vzklik: ali si ti kralj? Vprašanje ni ironično, je kot nekdo, ki se skuša znajti v tej zmešnjavi, ki jo doživlja, tako zelo, da se bo k njej kasneje vrnil, z zaslišanjem, ko pa ne ugotovi pri Jezusu nič nevarnega. Toda kaj je Pilata spodbudilo k temu vprašanju? Kaj je videl!
Poleg verig in znakov prvega zaslišanja (posebej omenjamo paznikovo klofuto, a je bila le vrh ledene gore), videz, drža, dostojanstvo tega človeka dajejo vedeti, da je kralj: čuden kralj, ampak kralj. Pilat je sposoben prepoznati avtoriteto, ki ima resnično moč in iz tega prepoznavanja, iz te intuicije se začne sojenje. Kdo je pravzaprav Jezus? O sebi bo rekel, da je prišel pričat za resnico in vsi, ki resnico iščejo ali zanjo živijo, ga prepoznajo in mu sledijo. Resnica je torej očitno Božja identiteta: v Jezusu se razodeva brezmejna ljubezen Očeta, ki skrbi za nas, do te mere, da trpi našo zavrnitev in nas kljub vsemu ne zapusti: njegova ljubezen premaga hudobijo, ozko miselnost in na koncu smrt. Služiti pomeni kraljevati, ker pomeni sodelovati pri delovanju Očeta, ki nas nenehno ljubi s popolno, pretirano in zvesto ljubeznijo. Jezus je naš kralj, ker ga prepoznavamo kot človeka, podobnega nam, in pravega Boga, ki prihaja iz objema Očeta v Svetem Duhu, zmožnega neskončne ljubezni, ki premaga laž, ki smo jo nosili v sebi od začetka, laž, ki je kača, ki ji Bog Evi ni mogel povedati, da resnično ljubi vse brez izjeme tudi take ki navsezadnje niso vredni ljubezni. Z vrha križa bo Jezus odstranil vse dvome o tem, koliko nas je pripravljen ljubiti in odpuščati, saj smo dragoceni v njegovih očeh.
Moč, ki jo v prvem berilu vidi Ezekiel, kot v videnju, dano Sinu človekovemu, je prerokba, ki se izpolni v moči, ki jo Oče daje Sinu (glej Mt 28,18) z vstajenjem, je moč vstale ljubezni Sina. Ista moč, ki se v apokalipsi kaže v tem, da iz nas naredi kraljestvo duhovnikov: to pomeni imeti enako srce kot Sin, ki je vedno obrnjeno k Očetu (Jn 1,18) v hvalnici in darovanju. To je priznano Jezusovo kraljevanje. Potem je to praznovanje resnično za nas, če se prepoznamo v tistem jetniku, ki je kljub temu, da je v verigah, najsvobodnejši od vseh, ker je osvobojen sebičnosti in strahu; zdrobljen s strojem človeške moči in je namesto tega edini nosilec moči, tisti pravi, ki ima sposobnost dati življenje, dokler ga popolnoma ne izgubi in ga nato spet pridobi.
Naš način razumevanja moči temelji na zmožnosti vzeti življenje drugim: močnejši kot je nekdo, več lahko vzame življenja; tu je prava moč ljubezen, ki daje življenje in se ne boji prehoda skozi smrt, ker jo zmaga, zmagala jo je že enkrat za vselej. Toda Jezus v evangeliju govori tudi o služabnikih, ki so se pripravljeni boriti zanj: to so njegovi učenci. Z drugimi besedami, tudi ti si njegov učenec in tudi zate je danes pravi praznik, če svojega življenja ne smatraš za edino dobrino, ki jo je treba ohraniti čim dlje in morda brez težav, temveč kot kruh, ki ga je treba lomiti, da bi nahranili druge; če si že izkusil, da je resnično več veselja v dajanju kot v prejemanju, če je zate močnejši tisti, ki ljubi več, kdor ljubi svobodno, potem nisi daleč od nebeškega kraljestva. Kdo ve, kako bi funkcionirala moja družina, če bi tako razmišljal več kot le 5 minut na dan? Ali pa kakšno bi bilo naše mesto, če bi se namesto, da se samo pritožujem in potem razmišljam le o svojih interesih, resno dal na razpolago, da ta košček sveta, ki mi je bil zaupan, polepšam … Ali kako naj si kot pravi služabnik Kraljestva miru in svobode mislim, da moje naseljevanje v svetu družbenih medijev ni več prostor za izlivanje poceni ogorčenja ali nelagodja?
Vstopiti v Božje sanje pomeni biti sposoben videti svet, kot ga vidi On: blagor čistim v srcu, ker bodo videli Boga, pravi šesti blagor. To bi pomenilo, da se res izpolni stavek, ki ga izgovarjamo pri maši: Svoj mir vam dam, ne takega ki ga daje svet, vam ga jaz dam.
Naj postane ta praznik res znamenje našega veselja in upanja.
