Vse prodaj, daj ubogim, potem pa pridi in hodi za menoj
Božja beseda nas na to osemindvajseto nedeljo med letom vabi k resnemu razmišljanju o večni usodi človeka, izhajajoč iz besedila Markovega evangelija. Lahko ga razdelimo na tri korake oziroma tri trenutke. Prvi trenutek zadeva človeka, ki se na poti obrne k Jezusu, da bi ga prosil za informacije o tem, kako lahko pridobi večno življenje. In se obrne h Gospodu z izrazom, ki ga sam Jezus izpostavi: Dobri učitelj, kaj naj storim, da podedujem večno življenje? Jezus odgovori s tem vprašanjem: Zakaj me imenuješ dober? In pojasnjuje, da nihče ni dober razen enega samega Boga. S tem teološkim pojasnilom hoče Jezus povedati, da gamladenič priznava za Boga, ko ga imenuje dobrega. To je dejanje vere, ki ga izrazi nekdo, čigar imena Marko sicer ne pove. Jezus tega človeka spomni, da mora upoštevati zapovedi, če želi priti v nebesa, s tem da reši svoje življenje v perspektivi večnosti. Zato ne smemo ubijati, prešuštvovati, krasti, ne pričati po krivem, ne goljufati, spoštovati očeta in mater. Tako spominja na najpomembnejše zapovedi izmed desetih, dobro znanih božjemu ljudstvu, ta človek se na poziv Učitelja odzove z neposrednostjo in zavedanjem svojega etičnega delovanja: Vse to, pravi, sem se držal od svoje mladosti. To pomeni, da je bil to lahko mlad ali odrasel človek. Skratka, Jezusu želi sporočiti, da je živel dosledno z nauki Svetega pisma, upoštevajoč vse zapovedi, na katere opozarjajo sveta besedila.
Na tej točki bi se lahko pogovor med Jezusom in tem tipom končal. Toda Jezus, spomnite se besedila Markovega evangelija, se je zazrl vanj, ga vzljubil in mu rekel: Samo eno ti manjka, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. in pridi in hodi za menoj. Ta oseba mora storiti tri stvari, da vstopi v Kraljestvo: prodati vse, dati vse in slediti Jezusu. Ne gre samo za to, da se vse proda, kot se danes pogosto počne zaradi gospodarskih ali drugih potreb, ampak tudi za podarjanje, saj se lahko proda, ali obdrži. Razdajati in darovati ubogim, drugim pomeni pridobiti veliko pomembnejši zaklad, saj je to dejanje dobrodelnosti, velikodušnosti in solidarnosti. Darovanje tistega, kar imamo in bi lahko koristilo drugim, je zelo pomembno, saj s tem svojega brata rešimo revščine in bede. Prodati, darovati in slediti so trije glagoli, ki so v tem primeru tri dejanja, ki jih je Jezus nakazal za hojo po poti svetosti.
Kaj se je zgodilo s tem povabilom Učitelja k temu in temu? In da se je po Jezusovem govoru njegov obraz zmračil in je odšel žalosten, saj je imel veliko imetja in ni se mu dalo zapustiti vsega. Navezan je bil na denar in svoje imetje kar je značilno tistim, ki živijo samo za denar. Na tej točki nastopi drugi trenutek Jezusovega razmišljanja, ki zadeva temo bogastva. Mladeničevo zavračanje, da bi mu sledil, prisili Gospoda, da odkrito spregovori o ekonomskem vprašanju. In on, ko se je ozrl naokoli, zlasti na svoje učence, je rekel: »Kako težko je tistim, ki imajo bogastvo, vstopiti v Božje kraljestvo«. Učenci, zaskrbljeni, morda zato, ker so nekateri imeli imetje, so odgovorili Jezusu: Torej nihče tukaj ne more biti rešen, saj več ali manj vsi imamo nekaj. Jezus na njihovo zmedenost odgovarja z ostrejšimi in močnejšimi besedami: Otroci, težko je priti v božje kraljestvo in tistim, ki so navezani na denar. In naredi nesmiselno primerjavo: lažje gre kamela skozi šivanko kot bogat človek v božje kraljestvo.
Jezus uporablja to primerjavo, da bi razumeli, da je nemogoče doseči odrešitev, če se nekdo ne spreobrne. Toda če se nekdo spreobrne, je to mogoče za vse, tudi za bogate. Z razpravo o denarju, ki ne omogoča lahkega dostopa v nebesa, v nasprotju s tem, kar se danes misli in govori, Jezus poudarja svetost, ki se doseže z dobrimi deli in velikodušnostjo. Osredotoča pa se tudi na dejstvo, da Bog obilno nagrajuje tiste, ki mu sledijo. Peter ob tej priložnosti vpraša Jezusa zelo konkretne stvari: In mi, ki smo zapustili vse ter šli za teboj, kaj naj pričakujemo od tega sledenja? Peter ima pogansko, poslovno, betonsko miselnost. Po drugi strani pa tisti, ki so zapustili družino, službo, razne dejavnosti in šli za Jezusom, pričakujejo nagrado, morda boljši položaj v primerjavi s tistim težkim in napornim delom, ki so ga opravljali. Jezus odgovori na Peterovo prošnjo in obljubi tistim, ki mu bodo sledili, stotero vsega v tem življenju, pa tudi preganjanja in končno nagrado večnega življenja. Božje obljube so gotove, človekove obljube so negotove in zlahka pozabljene.
Iz knjige modrosti, prvega nedeljskega berila, lahko dobro razberemo, da si je treba pridobiti pravo preudarnost v stvareh in življenju, da bi potem legitimno težili k najbolj plemenitim in trajnim resničnostim. Pravzaprav beremo v modrostnem besedilu, da “molil sem in razumnost mi je bila dana, prosil sem in duh modrosti je prišel k meni”. Prositi Boga za vse to je nujno, da razumemo, kje je resnica in kako jo konkretno iskati v osebni in človeški zgodovini. To modrost bi morali imeti raje kot žezla in prestole, bogastva tega sveta naj bi imeli v primerjavi z njo za nič, niti je ne bi smeli primerjati z neprecenljivim draguljem. Z drugimi besedami, lahko imamo vse zlato tega sveta, a modrost v primerjavi z njo je kot malo peska in srebro bo v primerjavi z njo cenjeno kot blato.
Resnično ljubite modrost, ki prihaja iz nebes, ki jo je treba ceniti bolj kot zdravje in lepoto, raje jo kot svetlobo samo, saj sijaj, ki prihaja iz nje, nikoli ne zbledi. S to zmožnostjo razločevanja in vrednotenja vse dobrine pridejo k človeku; modrost je neskončna in neizmerljiva dobrina. Takšne modrosti in preudarnosti ni mogoče pridobiti iz knjig ali iz trga klepetanja in praznih in nespametnih govoric sveta, temveč iz šole Božje besede in kot pravi drugo berilo tega svetega dne, »je živa, učinkovita in ostrejša od vsakega dvoreznega meča; prodre do točke delitve duše in duha, do sklepov in mozga ter razloči čustva in misli srca.« Človek v sistematičnem primerjanju z Božjo besedo vnaša jasnost in luč v svoje življenje, pogosto zamegljeno in zamegljeno s številnimi duhovi in strahovi, ki ne pomirijo njegovega srca in misli. Po drugi strani pa, kot dobro vemo iz svetih knjig, na kar nas danes znova spominja ta odlomek iz Pisma Hebrejcem, »ni stvari, ki bi se lahko skrila pred Bogom, ampak je vse golo in razkrito pred Bogom, oči njega, ki mu moramo biti odgovorni.”
Za sklep nam božja beseda te nedelje da razumeti, da se moramo za osvojitev raja in ne gorskega vrha ali kakršne koli nagrade odmakniti od stvari na zemlji in malo bolj razmišljati o večnosti, o raju, ki po tem življenju pridemo z dobrimi deli in ne z govorjenjem in nakladanjem in blebetanjem. Ker je govorjenje sicer dobro, dejanje pa boljše. Govoriti je treba takrat, ko se izgovorjena beseda nato v osebnem življenju pretvori v dobra dela v službi Bogu in bratom.
