Simboličen pomen rok, nog in oči v sv.pismu
Vsi imamo dve roki, dve nogi, in dvoje očes. Če se za nekaj časa ustavimo in opazujemo te tri dele našega telesa, nas lahko spomnijo, da je vsak od nas odgovoren za dobra ali slaba dejanja.
Poglejmo naši dve roki.
Predstavljajo naše praktično delovanje, ki tke odnose s stvarmi, rastlinami, živalmi in predvsem z drugimi ljudmi. Leva roka nas opominja, da lahko brez spoštovanja uporabljamo in zlorabljamo stvari, rastline, živali in predvsem ljudi okoli sebe, začenši z družino, prijatelji in sodelavci. Lahko uničujemo naravo, povzročamo diskriminacijo in delitve med seboj. Desna rokapa nas opominja, da lahko ustvarimo vezi pravega prijateljstva, da lahko spoštujemo druge, ne da bi jih uporabili za zadovoljevanje svojih sebičnih nagonov; imamo možnost manipulirati in preoblikovati naravo, ne da bi prispevali k uničevanju harmonije in lepote vsega, kar je ustvaril Bog.
Pa poglejmo svoje noge.
Predstavljajo smer našega delovanja, opominjajo nas na smer, ki jo želimo dati svojemu življenju zahvaljujoč daru naše svobode. Ob pogledu na svoja stopala si lahko vsak od nas zastavi naslednje vprašanje: “V katero smer smo usmerili svoje poti?”
Leva noga nas opominja, da lahko hodimo le za dosego kratkoročnih ciljev: imeti diplomo, da dobimo dobro službo, imeti službo, da dobimo dobro plačo, imeti plačo, da zgradimo svojo hišo, imeti svojo avto, potovati, se zabavati, imeti ekonomsko varnost, se poročiti, imeti potomce otrok in vnukov, ki jim zapustitimo premoženje, ki se je nabralo z leti, celo jim lahko delatmo krivico, tako kot smo slišali iz obtožbe Jakobovovega pismo.
Toda obstaja obzorje, ki je enako za vse: naša fizična smrt.
Smrt je edina gotovost prihodnosti in lahko pride kadarkoli. Ob njenrm prihodu ni več kaj upati na vse naše bližnje načrte. Veliko je ljudi, ki ob hudi bolezni ali pred skorajšnjo smrtjo ugotovijo, da so svojo svobodo izrabili le za zadovoljevanje sebičnosti in doseganje čisto zemeljskih ciljev.
Desna noga nas opominja, da se lahko premaknemo k doseganju dolgoročnih ciljev, ki presegajo našo fizično smrt. Obstaja veliko večje obzorje, ki se začne tukaj in zdaj, vendar je v celoti doseženo onkraj praga naše smrti: to je Očetovo kraljestvo. To kraljestvo ni geografski kraj, je pa lepa izkušnja občestva. Vsi skupaj lahko resnično izkusimo veselje, da smo otroci istega »Abbà« – Očeta – po daru Svetega Duha, ki že prebiva v živem templju našega krhkega in ranljivega človeškega telesa. Ta fantastična izkušnja občestva nam je bila ponujena, ko je Jezus Kristus, večni Očetov Sin, postal človek kakor mi, bil križan, umrl za vse nas in za naše odrešenje ter vstal po Očetovi volji in z delom Svetega duha. Apostol Pavel je Galačane spomnil na to pravo izkušnjo občestva z besedami, ki jih je postavil prav v središče svojega pisma: »Vsi ste namreč Božji otroci po veri v Kristusa Jezusa za vse, ki ste bili krščeni v Kristusa ste bili oblečeni. Ni več Juda ne Grka, ni več sužnja ne svobodnega, ni več moža ne žene, kajti vsi ste eno v Kristusu Jezusu« (Gal 3,26-28). Od našega pogleda je odvisna smer naših dejanj.
Nazadnje pomislimo na naši dve očesi.
Predstavljajo najgloblji vpogled v našo vest. Smer našega življenja, torej usmeritev, h kateri gredo naše noge, ki določajo kakovost naših dejanj. Vse je odvisna od tega, kaj želimo imeti vedno pred očmi, da skrbimo za tisto, kar želimo vedno imeti v središču našega srca. Če se odločimo, da je cilj naše življenjske poti Očetovo kraljestvo, se to uresničuje v smeri Božje besede. Če se naš zunanji pogled vsak dan osredotoča na molitveno srečanje z Božjo besedo, bo naš notranji pogled usmerjen samo na Kristusa, ki je umrl in vstal. Če se odločimo za molitveno branje Božje besede, nas Sveti Duh v nas vodi k temu, da imamo Jezusa Kristusa v središču našega srca in da vsakdanje življenje živimo za Kristusa, s Kristusom in v Kristusu. V občestvu z apostolom Pavlom bomo lahko pričevali, da »Ne živimo več mi, ampak Kristus živi v nas. Življenje, ki ga živimo v mesu, živimo po veri v Božjega Sina, ki nas je vzljubil in dal samega sebe za nas« (Gal 2,20). In končno evharistično obhajilo nenehno obnavlja našo željo, da bi živeli v Kristusu.
Desno oko nas torej spominja, da smo poklicani izbrati Božjo besedo kot »popolnost in tolažbo svoji duši, kot zvesto pričevanje Gospodovo, kot modrost ponižnih, kot besedo pravičnosti« (Ps 18, 8.10). Gledano v Besedo smo lahko živa telesnost »v Kristusu«. Če se odločimo za to možnost, smo s hvaležnostjo ugotovili, da naše človeško življenje ni odvisno samo od nas, od naših sposobnosti, od naših moči, od naše dobre volje, ampak vedno bolj postaja naše zaupljivo prepuščanje svobodnemu delovanju Svetega Duha, ki deluje v nas, in želimo, da naša dejanja izražajo sad istega Duha: »ljubezen, veselje in mir, potrpežljivost in dobrota, velikodušnost in zvestoba, krotkost in samoobvladanje« (Gal 5,22-23a).
Levo oko nas opozarja na nevarnost, da počnemo vse v vsakdanjem življenju, pri čemer pustimo ob strani bistveno, to je molitveno branje Besede in Boga na denarju, na užitkih naših sebičnih nagonov, na iskanju individualne blaginje; svoje delo, svoje projekte, svojo družino, ljudi, celo svojo filozofsko-religiozno vizijo spreminjamo v idole. Naša dela, ki jih vodi samo naša človeška volja, lahko postanejo vedenja, ki ustvarjajo delitve, diskriminacijo in nepravično trpljenje, ker lahko postanemo sužnji svojih sebičnih nagonov z izvajanjem del mesa: «nezakonska zveza, nečistost, razvratništvo, malikovanje, čarovništvo, sovraštvo, prepir, ljubosumje, jeza, prepiri, spori, sektaštvo, zavist, popivanje, popivanje in podobno« (Gal 5,19b-21a). Upamo, da je vedno več kristjanov, ki molijo in sledijo Božji besedi!
»Kako si želim, da bi bili vsi Gospodovi ljudje preroki in da bi jim Gospod podelil svojega Duha!« (Nm 11,29).
Do določene točke na poti izraelskega ljudstva proti obljubljeni deželi je bil Mojzes edini prerok, edini pooblaščen, da razlaga Božje besede in poučuje ljudstvo. Zgodilo pa se je, da je bil ta dar prerokovanja decentraliziran: od Mojzesa je bil prenesen na sedemdeset starešin, ki so tako lahko Mojzesu pomagali usmerjati ljudstvo tako, da so ga učili hoditi po desetih zapovedih. Mojzes je želel, da Božji Duh pride na vse, ne le na skupino sedemdesetih starešin. Njegova želja se je dokončno izpolnila s prihodom Jezusa, ki je učlovečena Beseda. Jezus je prerok, ki je v celoti razodel pravi obraz Boga Trojice in božji načrt nove in večne zavezništva Očeta z vsem človeštvom. Z vero v mrtvega in vstalega Jezusa prebujamo resnico, da je Sveti Duh že prisoten v naših telesih in nam omogoča, da smo poslušalci, da molimo in udejanjamo čudovit dar Božje besede. Vsi smo preroki, kot je Jezus, naš pravi in dokončni prerok. Odločimo se torej, da bomo svoj pogled usmerili v Božjo besedo, da bi svoje življenje osredninjali v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. V trenutku naše fizične smrti ne bo treba zavreči levega očesa, leve noge, leve roke, ker je ves naš pogled služil temu, da ljubimo Besedo, jo molimo, “žvečimo” in jo vsak dan udejanjamo.
»Kdor ni proti nam, je za nas« (Mr 9,40).
Sveti Duh je v vsakem človeku. Ne deluje le v katoliških kristjanih, ampak tudi v vernikih vseh neštetih krščanskih cerkva, ki evangelizirajo vzporedno z našo skupnostjo v svetu. Sveti Duh deluje v vseh ljudeh dobre volje, ki iskreno iščejo resnico. Prosimo vstalega Kristusa za krepitev ekumenskega dialoga med nami, ki temelji na ljubezni do Božje besede.
