Komentar Dt 18,15-20; Ps 94; 1 Kor 7,32-35; Mk 1,21-28
Hrane za razmišljanje, ki jo predlaga Beseda te četrte redne nedelje, je veliko in vse so pomembne tudi za družinsko življenje. Štirje svetopisemski odlomki prikazujejo nekaj zanimivih povezav med njimi, znamenje neomajne modrosti Cerkve. Osredotočili se bomo na tri vidike, ki se nam zdijo posebej pomembni in aktualni.
Prvi vidik, na katerega opozarjata prvo berilo in evangelij, se nanaša na prerokbo. Prerok je božja usta, Bog govori po njem. Čudna pa je usoda prerokov: v življenju jih ne poslušamo, da bi jih pozneje posvetili ali vsaj posmrtno spoznali njihovo preroško moč. Koliko prerokov danes hvalimo ali rehabilitiramo, potem ko smo jim nasprotovali, jih užalili, zavrnili, ubili … To se je zgodilo Jezusu. In prav v luči Nove zaveze, v našem primeru Markovega odlomka, je treba besedilo Pete Mojzesove knjige brati v mesijanskem ključu. Tukaj je obljubljen prerok, in prerok je Jezus, Mesija, ki vsem ljudstvom prinaša dokončno besedo osvoboditve. In nosi ga z avtoriteto. Avtoriteta pomeni avtoritativnost. Jezus je bil avtoritativen, nikoli avtoritaren. Vedno se je namreč boril proti vsem avtoritarnim ideologijam, ki zanikajo enakost med ljudmi, poudarjajo hierarhično načelo, zagovarjajo oblike avtoritarnih režimov, v katerih so ljudje zdrobljeni z nasiljem oblasti. Govoriti z avtoriteto je ravno nasprotje trivializiranja Besede. Če je med obhajanjem evharistije zahvala celotne skupnosti in ne samo lastnina, ki je rezervirana za tiste, ki obhajajo (Približajmo se mu, da se mu zahvalimo, hvalimo ga s pesmimi veselja, recitira psalm 94/95), duhovnik ki homilijo izkoristi za odstranjevanje klasičnih »kamenčkov v čevlju«, za grajanje (zdaj maloštevilnih) prisotnih vernikov, ki niso prišli pravočasno ali za obremenjevanje mladih, ki ne sodelujejo oz. v lahkotnem moraliziranju izda Besedo, katere evokativna moč bi morala namesto tega izstopati, saj svojo vero stavimo na Kristusa in njegovo Besedo.
Res je: problem evangelizacije ostaja eden najtežje rešljivih, saj gre za posredovanje nespremenljivega oznanjenja evangelija ženskam in možem, ki živijo v razmerah nenehnih zgodovinskih sprememb, in torej za njegovo utelešenje in posodabljanje v današnjem predlogu dobre novice o odrešitvi. Tolažilno je – in verjamem, da tudi upravičeno – misliti, da so sodobniki Jezusa »laika« (laika, ki pridiga, ki govori homilijo … horribile dictu!) takoj začutili avtoriteto oznanjevanja, »utelešenega« v zgodovini, torej vedno izvirnega, in ga postavili nasproti tistemu – teoretiziranemu, fundamentalističnemu, ponavljajočemu in banalnemu – duhovnikov tistega časa. Drugi vatikanski koncil je govoril o »posodabljanju«. Posodabljanje v koncilskem duhu ne pomeni le izvedbe vrste prenov oblike, temveč prenovo sloga, česar še danes manjka v (skoraj) vseh nedeljskih bogoslužjih. In potem se ne pritožujmo, če jih mladi (pa tudi tisti, ki niso več mladi) že zdavnaj nehajo obiskovati. Dejanskost metode nima pomena, če je ne spremlja dejanskost misli. To je tisto, kar moramo začeti okrevati. In za to ne moremo živeti od preteklosti: moramo stalno permanentno študirati. Da bi evangelizacijsko delovanje krščanske skupnosti imelo smisel, postalo učinkovito in se uresničilo, se mora Beseda, ki izhaja iz evangelija, srečati z besedo, ki izhaja iz konkretne zgodovine mož in žena: žena in mož, ki morda sodelujejo k evharistiji in so opustili svoje običajno delo in tekli v cerkev z zamudo morda dve minuti, nekateri šepajoč, da bi vzkliknili svojo bolečino za usodo sveta in svojega Kyrie, eleison!, Gospod, usmili se!, da jih ne grajajo duhovnik zaprti v lastno varnost. Ne morem oznanjati evangelija tako, da ljudi, ki me poslušajo, prosim, naj se za trenutek distancirajo od zgodovine, od svoje človeškosti, od svoje »prizemljenosti« (»Gospod, ki si jih ustvaril iz zemlje, ne čudi se, da so zemeljski). …« , je pel Charles Péguy v Evi) da bi si predstavljali, da krivice, družbeni boji, poslistva žensk in otrok, vojne in poboji nedolžnih ne obstajajo. Ne morem si predstavljati, da nimam za sogovornike abstraktne moške in ženske; in tistim, ki doživljajo tesnobe časa dramatično, včasih celo somatizirajo, ne morem predlagati abstraktnih in tolažilnih rešitev: to bi bilo, kot da bi nekomu, ki mi reče, da je lačen, predlagal, naj se lepo sprehodi ali popije skodelico kave. Zakasnitev srečanja med evangelijem in zgodovino povečuje vrzel ali ločitev med Cerkvijo in svetom; Cerkev dela nepomembno v odnosih s svetom kulture, s svetom mladih, s svetom dela in s svetom ubogih. Vendar je pomembno videti, kako se kaže Jezusova prerokba, in tukaj se zdi zanimivo najti povezave med branji.
Jezus je prerok, saj je učitelj modrosti: Devteronomska (5 Mojesova knjiga) napoved je jasna. Napovedani prerok je »popoln«, enak Mojzesu. Toda hkrati obstaja Božja obljuba: nikoli ne bo poskrbel, da se prerokba izjalovi; tudi v težkih časih, kot jih doživljamo, je Bog sposoben obujati preroke tudi iz kamnov, videnja tudi na mestih, ki jih zaznamuje hladni pragmatizem Hudobnega. Imamo težko nalogo, da se ne držimo teh diaboličnih namigov: »diaboličnega« prav v etimološkem smislu, torej dela ločevalca, tistega, ki prekine našo povezavo, našo komunikacijo in naš odnos z Bogom.
V tem smislu – gre za drugi element refleksije – je treba obnoviti realistično vizijo, ki je pogosto ne omogoča še vedno razširjena ljudska podoba, “nečistega duha«. Predstavljajo ga vse tiste sile, ki naredijo moškega in žensko za sužnje in zatirance: denar, kopičenje bogastva, zavračanje, prezir ali zanemarjanje treznih in “čistih” vrednot prijateljstva, ljubezen para, ki se ljubita drugi vedno praznujejo božjo ljubezen (in mislimo, da jo praznujejo tudi tisti pari, ki veljajo za “nenormalne” in katerim, ja …, tudi blagoslov damo, če je kratek in na skrivaj …), spokojnega nekonfliktnega sprejemanja lastne krhkosti, druženja z drugačnimi, solidarnosti z vsemi, ki zapustijo svojo negostoljubno zemljo, da bi našli sprejem v drugih narodih, ki jim pogosto zaprejo svoja vrata in srca, kulture, ki ne more biti spregledana z enostavnimi bližnjicami, zavračanja ujetosti drugega, tudi v paru, da bi izpostavili naš neozdravljivi narcizem. »Razdeljevalnik«, nečisti duh, je dominacija, resnični protagonist našega časa, dominacija, ki proizvaja krivice, neenakosti, nasilje, bratomorne vojne, delitve, malike ki nam preprečujejo, da bi videli spokojen, samozavesten obraz, ki je bratski, prijazen, podpirajoč in usmiljen od Očeta. Kjer je idol, je vedno žrtev. In žrtve so jasen znak, da je delilec na delu. Ločnica nam preprečuje, da bi zgodovino gledali in presojali s strani žrtev. Toda namesto tega nas k temu sili tako, da smo na strani prevladujočih.
Očitno – a le navidezno – je Pavlova huda izjava skupnosti v Korintu zunaj te linije razmišljanja. Se poročiti ali ostati v celibatu? To je vprašanje, ki si ga je zastavljala primitivna skupnost in ki se pogosto sprašujemo: kaj je boljše, zakon ali celibat? Za tem vprašanjem se skrivata dva osnovna predsodka: zakon kot prostor za upravljanje moške in ženske spolnosti, varnosti, fizičnega in medsebojnega dobrega počutja na eni strani, in na drugi strani nedolžnost kot praktičen odgovor na strah pred spolnostjo, pogosto obsedenost s tem. Koliko škode povzroči ta obsedenost! In koliko tudi »doktrinarnih« in pastoralnih nesporazumov. Oba položaja – zdi se, da nam pove Pavlovo mirno ravnovesje – sta malikovalska. Nasprotno, potrebujemo preroško vizijo (tu je vredno pogledati od blizu, povezava s prvim berilom in z evangelijem) lastnega stanja. Tako v zakonu kot v devištvu lahko – in moramo – slaviti Božjo ljubezen, slaviti jo kot pesem veselja in ne kot breme, ki ga je treba nositi. Za to je potrebno uresničiti vso svojo voljo, našo zavestno izbiro. Niti poroke niti nedolžnosti nam ne more vsiliti kultura, norma, tradicija, ker bi postali brezglasni preroki. In kako bi potem navdihnili presenečenje in čudenje v svetu?
Te strani Besede so lepe za naše družinsko in skupnostno življenje, da ponovno odkrijemo prerokbe in postanemo »trobente« Duha.
Sledi za pregled življenja
1) Kakšen je naš odnos do prerokov, včasih neprijeten, včasih zunaj naših mentalnih vzorcev in tradicionalnih okvirov pripadnosti? Jim oporekamo? Ali sprejemamo njihovo provokacijo? Ali smo pripravljeni sprejeti in slediti poti, ki nam jo kažejo? Ali tudi mi poskušamo v svoji krhkosti biti »preroki«? Ob katerih priložnostih? S kakšnim trudom?
2) Ali v našem življenju kot par in kot družina opazimo delovanje ločevalca? Ali mislimo, da skušnjave zadevajo vedno in samo spolno sfero ali tudi socialne, politične in kulturne vidike našega življenja? Kaj delamo, kakšne odločitve sprejemamo, braniti revne, biti na strani pravice, se nikoli ne sprijazniti z močnimi in bogatimi?
3) Ali je izbira našega življenjskega stanja zavestna, temelji na projektu? Kakšno konkretno in aktualno prerokbo za naše nam predlaga?
