Od Jezusa se učimo biti krotki in ponižni
Evangelijski odlomek te nedelje je razdeljen na tri vrstice, podobne hvalnici in zahvali, ki se dviga Očetu.Prvi je blagoslov in zahvala Bogu, ker je skrival skrivnosti Kraljestva tistim, ki se imajo za modre in pametne, ki mislijo, da poznajo načrte Najvišjega: »Takrat je Jezus rekel: ‘Slavim ti, Oče, Gospod nebes in zemlje, ker si to prikril modrim in izobraženim in razodel malim. Da, ali Oče, ker tako si se odločil v svoji dobrotljivosti». Obstajajo ljudje, tudi med kristjani, ki domnevajo, da vedo vse o Bogu, njegovih skrivnostih, njegovih projektih. Pozabljajo na dva blagra, blagra ubogih v duhu in blagrov čistih v srcu. Bog se je odločil drugače: naklonjen je malim, v najširšem pomenu besede, bistrim, preglednim ljudem, ki nimajo ne ponosa ne prevzetnosti. V drugi vrstici Jezus govori o globokih odnosih, ki ga vežejo z Očetom: »nihče ne pozna Sina razen Očeta in nihče ne pozna Očeta razen Sina in kogar koli Sin hoče razodeti«. Ob drugih priložnostih božanski Učitelj potrdi, da je v Očetu in da je eno z njim (prim. Jn 10,30.38). No ja: samo Gospod nam lahko razodene Očeta. Pri zadnji večerji Jezus odgovori Filipu s temi besedami: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (prim. Jn 14,9).
Tretji verz te hvalnice vsebuje poziv vsem slabotnim in ubogim, naj sledijo Jezusu, pravi modrosti. Ta strofa se imenuje »je rekel Janez«, ker ima ves slog evangelija po Janezu. To je povabilo, ki nam ga naslavlja Jezus in ki vključuje velikodušno učenstvo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in zatirani, in jaz vam bom dal počitek. […] Uči se od mene, ki sem krotek in ponižnega srca, in našel boš pokoj za svoje življenje.” Koliko ljudi je utrujenih in obremenjenih s krivico, nasiljem in marginalizacijo! Prepogosto čutimo, kako težko je živeti po evangeliju, čutimo razočaranje zaradi tolikih neuresničenih idealov in tolikih zavez, ki niso razumljene, morda nerodovitne. Jezus nam ponavlja: »Pridite k meni«. On je naše zatočišče in tolažba, ne v pietetnem ali intimističnem smislu, ampak zato, ker nam daje tolažbo Duha in željo, da bi se od njega naučili krotkosti in ponižnosti srca.
Vendar Jezus tudi nam ponavlja: »Učite se od mene«. Kaj se moramo naučiti? Naučiti se moramo ne delati senzacionalnih stvari, ampak ponižnost in krotkost srca, ki sta bili značilni za njegovo poslanstvo. Pravzaprav ponižnost ne pomeni biti majhen, saj si lahko majhen in aroganten hkrati; prav tako ne vsebuje občutka majhnega in ničvrednega, ker to lahko izhaja iz kompleksa manjvrednosti; sploh ne gre za to, da bi se razglašali za malega, ker mnogi razglašajo, da so ničvredni, ne da bi zares verjeli temu, kar govorijo. Ponižnost je v bistvu v tem, da se naredimo majhni: in to je Božja ponižnost! Bog, Najvišji, Vsemogočni, se je ponižal s tem, da je postal človek in postal podoben nam v vsem, razen v grehu. No, Bog je ponižen, ker kot piše apostol in evangelist Janez: »Bog je ljubezen« (prim. 1 Jn 4,8). Toda kaj je ljubezen? Ljubezen je v svoji božanski resnici in ne v karikaturi, ki so jo skovali ljudje, zastonj dar sama sebi: Bog je torej prav zato, ker je Ljubezen, skrivnost neskončnega Daru. Zato lahko Janez zapiše: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (prim. Jn 3,16). In sveti Pavel lahko doda, da me je Kristus »Božji Sin vzljubil in dal samega sebe zame« (prim. Gal 2,20). Poskusimo razmisliti o teh neizpodbitnih trditvah Razodetja: Bog je Ljubezen, toda Ljubezen je Dar: Bog je torej neskončen dar samega sebe; če pa je Bog neskončen dar samega sebe, Bog ne pozna nobene oblike sebičnosti: Bog samo daje; ljudem pa Bog lahko da le tako, da se naredi majhnega in se spusti v našo revno zgodovino, da jo napolni s skrivnostjo svoje ljubezni. Če je to intimna božja skrivnost, bomo Boga lahko srečali le tako, da se bomo približali njegovi ponižnosti: moramo sestopiti in v sestopu bomo našli presenečenje srečanja z Bogom, kajti Bog je ponižnost.
Charles de Foucauld je šel tako daleč, da je vzkliknil: “Moj Bog, nekoč sem verjel, da je treba iti gor, da bi dosegel Tebe: zdaj sem razumel, da je treba iti navzdol: iti navzdol v ponižnosti!”. No, v družbi, kjer se zdi, da prevladujeta ošabnost in pravica najmočnejšega, moramo mi, Jezusovi učenci, pričevati o ponižnosti, krotkosti. Pot je težka, a Gospodov Duh, o katerem govori Pavel v odlomku iz Pisma Rimljanom, nas bo razsvetljeval in vodil. Jezus, krotak in ponižen v srcu, naj nam pomaga, da bomo krotki, da bomo že zdaj lahko izkusili blaženost, ki jo je obljubil: »Blagor krotkim, kajti podedovali bodo zemljo« (prim. Mt 5,5).
